Od leta 1985 je šest različic svoj prostor našlo pod pokrovom kar 32 različnih modelov.
Vsi ljubitelji starejših Fiatov, še posebno pa modelov Uno in Panda, se verjetno radi spominjajo njihovih živahnih značajev. Veliko zaslug za to pa lahko nedvomno pripišemo legendarni, leta 1985 predstavljeni družini bencinskih motorjev, znanih pod imenom FIRE (kar je krajše za Fully Integrated Robotized Engine). Kot namiguje že ime, gre za prvo generacijo Fiatovih motorjev, ki so jih Italijani izdelovali izključno s pomočjo robotov, na kar nakazuje tudi njihovo ime.
Pri Fiatu – pa tudi pri znamkah Alfa Romeo, Lancia ter v nekoliko predelanih različicah celo pri Jeepu in Fordu – so omenjene motorje, ki so veljali za ene od najbolj vzdržljivih, proizvajali več desetletij, vse do sedmega maja letos, ko je iz tretje proizvodne linije tovarne Termoli v Italiji prišel še zadnji predstavnik z zaporedno številko 23.233.856.
Na prepihu že štiri leta
35 let mineva od predstavitve prve generacije družine, v kateri se je skozi leta nabralo šest različnih izpeljank s prostornino od 0,8 do 1,4 litra, v tem času pa so bili deležni tudi neštetih posodobitev, s katerimi se jim je uspelo na trgu obdržati tako dolgo. Medtem ko so bili na začetku opremljeni s klasičnimi uplinjači, je pozneje sledila vgradnja elektronskega vbrizga po skupnem vodu in nato še z ločenim sistemom za vsak valj. Pozneje je nato sledila še vgradnja EGR-ventila ter turbo puhal, s čimer so motorji postali še močnejši, hkrati pa tudi čistejši.
Da se proizvodnja motorjev družine Fire bliža koncu, je bilo sicer jasno že lep čas. Pravzaprav se je njihovo ukinjanje začelo že leta 2016, ko sta Fiat in Chrysler predstavila novo generacijo motorjev z manjšo motorno prostornino in modularno zasnovo, imenovano FireFly. Ti so dobili mesto v vseh novih modelih znamke, medtem ko so se stari, kot sta recimo Fiat Punto in Panda, počasi začeli poslavljati.