Uvodnik: Matjaž Korošak: je pogrom nad priključnimi hibridi upravičen?

Predvsem v nemških specializiranih medijih je bilo že nekaj časa zaslediti zapise in teste, ki so pod vprašaj postavili realno porabo priključnih hibridov, predvsem takrat, ko je baterija prazna in deluje le motor na notranje izgorevanje, sploh pri večjih in težjih, in seveda posledično tudi upravičenost do državne subvencije pri nakupu. Nemčija namreč še vedno precej izdatno pomaga kupcem pri nakupu modelov PHEV ​(do 6.750 evrov).

14. 1. 2021

No, potem pa je spletna stran Transport&Enviroment objavila svoje analize, ki temeljijo tudi na raziskavah ICCT (International Council for Clean transportation). Bistvo – modeli PHEV ​naj bi izpustili v zrak od dva do štirikrat več CO2, kot to označujejo proizvajalci (pri prazni bateriji celo od tri- do osemkrat), kar pomeni, da je tudi poraba goriva bistveno večja od označene. Vsi pa seveda opozarjajo in ugotavljajo, da bi morali proizvajalci povečati tako moč e-motorja kot zmogljivost baterij in zmanjšati moč motorja z notranjim izgorevanjem.

Seveda se s temi generaliziranimi trditvami lahko strinjam, prav tako pa je jasno, da so trenutno modeli PHEV ​idealna in (poudarjam) prehodna možnost za povprečnega uporabnika, ki nima možnosti in dostopa do pomanjkljive polnilne infrastrukture, hkrati pa mora občasno uporabiti svoj avtomobil tudi za daljšo vožnjo. Seveda je to kompromis in seveda kompromisi niso idealni, zato pa so – kompromisi.

Povsem logično je, da se bo lastnik modela PHEV ​trudil vedno polniti baterijo – saj je le tako njegov avtomobil tudi ekonomsko upravičen (vsaj teoretično). Po drugi strani pa je res, da lahko tam, kjer je to še mogoče, do državne subvencije pride vsakdo, kdor si to želi – s figo v žepu. Zmogljiv PHEV deluje tudi brez polne baterije, subvencija pa je vedno enaka … No, pri nas subvencije itak ni več, zato so ti pomisleki odveč.

Res je tudi, da EU pripravlja obveznost merilnih naprav na krovu, ki bodo stalno merile porabo goriva in drugih energentov. Sprva za analizo in podlago priprave novih okoljskih uredb, pozneje za neposredno meritev in obdavčitev. Hkrati v EU razmišljajo tudi o nekaterih spremembah na tem področju, na primer o minimalnem dosegu s pomočjo električnega pogona (npr. 100 kilometrov), ki bi bil osnova za subvencijo. Skratka, pomanjkljivosti so jasne, najizrazitejše so pri največjih in najtežjih modelih (SUV), ki jih okoljevarstveniki tako radi izpostavijo.

Pri sodobnih modelih PHEV ​v spodnjem srednjem in srednjem razredu je poraba seveda daleč od dvomestnih številk … Ampak po drugi strani so jasne tudi prednosti in tu sodobna tehnologija ponuja le zmogljivo platformo – pravo korist zase in za naravo pa lahko iz te potegne le okoljsko ozaveščen in dobro informiran voznik. Morda tudi investicija v tej smeri ne bi bila odveč …