Svet kartinga je svet avtomobilskega dirkanja, ki se mu lahko pridruži vsakdo. Odvisno je le, kakšna so njegova pričakovanja. (Vsaj) zabava pa je v vsakem primeru zagotovljena.
Karting oziroma dirkanje z gokarti velja za šport mehanikov, in to je povsem razumljivo. Ko je pred 60 leti prišel v Evropo, so bili prvi 'dirkalniki' pravzaprav izdelani iz starih motorjev in doma narejenih šasij. In kar nekaj tega duha je v tem športu ostalo še danes.
A bolj kot to je pomemben podatek, da gre pri kartingu za prvo vejo dirkanja na štirih kolesih, samo osnovo, iz katere so se nato razvili praktično vsi največji avtomobilski dirkači, ne glede na to, ali so pozneje pot nadaljevali v formulo, turne dirkalnike ali kamorkoli drugam.
Kar nekaj uspehov in uspešnih dirkačev smo imeli – in jih še vedno imamo – tudi v Sloveniji. Omeniti je treba družino Jerančič, kjer sta tako hči Nina kakor tudi sin Domen sledila očetu Franciju v dirkaške vode, pri čemer je Nina po uspešni karieri v kartingu pot nadaljevala v pokalu Ferrari Challange, Domen pa je trenutno vodja tovarniške ekipe britanske znamke Lotus.
Tukaj sta potem še nekdanja dirkača Ivan Stojšić in David Rotar ter še vedno aktivna Martin Mihič in naturaliziran dirkač belgijskega porekla Xen De Ruwe. Še več upov je medtem mogoče najti med mlajšimi kategorijami, kjer v različnih serijah nastopata Mai Sadar in pa naš najobetavnejši mladi dirkač Mark Kastelic, ki trenutno že tretje leto zapored nastopa v mednarodni konkurenci, hkrati pa je član enega največjih italijanskih moštev v kartingu - Team Driver. Več o tem pa nekoliko pozneje.
Medtem ko v Sloveniji kljub številnim pozivom trenutno nimamo niti enega samega avtomobilskega dirkališča (po obetavni obuditvi nekdanjega Mobikroga je pred časom zaradi političnih spletk svoja vrata zaprl tudi poligon Gaj pri Cerkljah na Dolenjskem), pa je možnosti za dirkanje z gokarti kar precej.
Najbolj znano je zagotovo dirkališče Raceland v Krškem, zgrajeno leta 2006, ki je hkrati s 1.050 metri dolžine tudi najdaljše pri nas, po velikosti pa se z njim lahko primerjata le kartodrom Slovenja vas v Hajdini pri Ptuju, ki deluje od leta 2018, in pa karting dirkališče v Vrtojbi, ki je hkrati edino v tem delu Slovenije.
Poleg teh kartodromov pa v Sloveniji deluje še nekaj manjših tovrstnih dirkališč, ki so večinoma v sklopu različnih trgovskih središč. Takšni so recimo karting centri v ljubljanskem nakupovalnem središču Rudnik, Karting center Celje v nakupovalnem središču Citycenter in pa nedavno odprto dirkališče Woop v BTC-ju, kjer z električnimi dirkalniki nadaljujejo zgodbo nekdanjega Rollbara.
Omenjenim dirkališčem se sicer ravno v teh dneh pridružuje še povsem nova proga v neposredni bližini letališča Brnik, za katero skrbi še vedno aktiven dirkač Vladimir Stanković. Gre za nadaljevanje zgodbe, ki se je pred leti začela prav na Brniku, kamor se Stanković zdaj vrača po tem, ko je leto dni preživel na Vrhniki.
Kot pojasnjuje Stanković, je zanimanje za tovrstno zabavo med Slovenci precejšnje, sam namreč na leto zabeleži okrog 25.000 obiskovalcev, pri čemer pa gre večinoma za posameznike, stare od 25 do 60 let. Mlajših je bistveno manj, kar pripisuje dejstvu, da gre za relativno drago zabavo – za deset minut vožnje je treba odšteti dobrih 12 evrov, kar je po njegovem mnenju za dijake in študente večinoma previsok znesek.
Na drugi strani na progo le izjemoma spušča dirkače, ki so mlajši od 16 let.Relativno pogosti obiskovalci dirkališča so sicer podjetja, saj gre za priljubljeno obliko timbildinga, redno pa Stankovića obiskuje tudi skupina amaterskih dirkačev, ki nastopajo v samoorganizirani amaterski seriji.
Vsa zgoraj omenjena dirkališča tako omogočajo najbolj osnovno obliko kartinga, namenjenega široki populaciji. Kaj to pomeni? Gre za to, da se za volan dirkalnika – ki navkljub podobnemu videzu s pravim dirkalnim gokartom nima veliko skupnega – lahko usedejo običajni ljudje, ki nimajo (niti ne potrebujejo) nikakršnega dirkaškega znanja ali celo vozniškega izpita in doživijo prvi stik z dirkaškim svetom, ali pa vsaj sprostijo nekaj adrenalina na varen način v nadzorovanem okolju.
Zgornjo obliko dirkanja z gokarti bi lahko označili kot prvo in najbolj osnovno obliko dirkanja, ki pa s pravim, tekmovalnim dirkanjem z gokarti nima veliko skupnega. Nekoliko bližje temu pa je storitev, ki jo ponuja podjetje Hitri dirkač. Kot pojasnjuje idejni vodja projekta Grega Krč, je ideja celotnega projekta v tem, da karting lastnim kandidatom predstavijo skozi oči pravih tekmovalcev.
Karting sam po sebi je namreč v osnovi šport mehanikov, vseeno pa na visokem nivoju velja nenapisano pravilo, da dober mehanik ne more biti dober voznik, dober voznik pa ne more biti dober mehanik – vsaj ne tako dober, da bi recimo lahko v istem dnevu hkrati skrbel za servisiranje svojega vozila in hkrati konkurenčno nastopal proti preostalim dirkačem.
Krč tako svojim strankam na različnih dirkališčih po Sloveniji ponuja možnost dirkaške izkušnje z dirkalniki, ki se le malenkost razlikujejo od tekmovalnih, in pa celotno podporo, kakršne so v osnovi deležni tekmovalci. To pomeni, da bodo dirkači deležni prave dirkaške oprave in podpore mehanikov, ki bodo čez dan skrbeli za brezhibno stanje vozil.
Do svojega dirkalnika že za nekaj tisoč evrov
Hitri dirkač v prvi vrsti stremi k temu, da bi udeleženci ne bi le preizkusili dirkalnih gokartov, ampak se jih tudi naučili pravilno obvladati in izkoristiti celoten potencial, kar pa bodo zgolj z nabiranjem krogov na dirkališču le stežka dosegli. Pred vsako vožnjo in po njej so zato deležni sestanka in analiz vožnje, s čimer počasi izboljšujejo svojo vožnjo.
Kot pove Krč, je tečaj razdeljen na 10 sklopov, med posameznim vikendom pa dirkač osvoji največ tri sklope oziroma lekcije. Treba pa je omeniti, da takšen pristop k dirkanju ni več tako cenovno dostopen. Za dvodnevni vikend tečaj je zato treba odšteti 250 evrov, zaradi česar se za tovrstno obliko dirkanja z gokarti večinoma odločajo premožnejši posamezniki.
Kot rečeno, je karting cenovno najbolj dosegljiva oblika avtomobilskega dirkanja. V praksi to pomeni, da je mogoče rabljen, a popolnoma delujoč dirkalnik z večjim potencialom, kot ga imajo običajni gokarti, namenjeni izposoji, mogoče kupiti že za okrog 1.500 evrov do 2.000 evrov, še približno toliko denarja pa je nato potrebnega za nakup dirkaških oblačil in varnostne opreme, orodja, prikolice (če ni na voljo kombija) in tako dalje. Posledično tako ni majhno število posameznikov ali manjših skupin, ki se odločajo za nakup lastnih dirkalnikov. Izkušnje kažejo, da je za tovrstne potrebe najbolj primerno izbrati dirkalnike znamke Rotax.
Prav omenjeno podjetje je namreč leta 1997 s predstavitvijo agregata 125 MAX naredilo revolucijo v kartingu, saj je pripravilo agregat, ki je bil zmogljiv, zanesljiv, cenovno dostopen in enostaven za uporabo, dve leti pozneje pa je sledila še ustanovitev lastnega prvenstva, v katerem so vsi tekmovalci uporabljali omenjeni agregat. Pozneje so po enakem principu začeli izdelovati še manjše in večje agregate, 125-kubični agregat pa danes velja za najbolj razširjenega na svetu.
Razlog za Rotaxovo razširjenost se skriva v tem, da gre na eni strani za zmogljiv motor, ki pa hkrati ni zahteven za vzdrževanje. Vseeno to ne pomeni, da za posameznika ali skupino, ki se odloči za nakup takšnega dirkalnika, ni potrebno vsaj osnovno tehnično znanje. Pravzaprav je mogoče trditi, da gre za najbolj prvinsko obliko kartinga. Ti posamezniki so namreč večinoma tudi mehaniki, ki sami skrbijo za pravilno delovanje dirkalnika, poleg tega pa se, v želji po lovu na stotinke, sami lotevajo tudi finih nastavitev šasije, podvozja, zavor in tako dalje.
Takšna oblika kartinga – pa četudi gre le za postavljanje najhitrejših časov na dirkališču – zahteva celega človeka, ki bo za obisk dirkališča pripravljen žrtvovati vsaj nekaj dodatnih ur svojega časa dan prej in dan pozneje. Številni navdušenci zato šele naknadno spoznajo, da je bil nakup lastnega dirkalnika preuranjen nakup in se tako zaradi pomanjkanja časa hitro odločijo za prodajo vozila.
Nikakor pa to ne pomeni, da vas želimo odvrniti od nakupa lastnega dirkalnika. Če vam (in vaši ekipi prijateljev) čas ter denar dopuščata takšno zabavo, zagrabite priložnost. Strošek tovrstnega dirkanja se ob intenzivnem dirkanju po navadi giblje od 150 in 200 evri na dan, v to pa so vključeni vsi stroški, od najema proge, prihoda na dirkališče do stroška za bencin v gokartu in tako dalje.
Zgornjim stroškom je treba je le še dodati strošek seta gum, za katerega boste ob redni uporabi odšteli med 120 in 150 evri na pol sezone, z nekaj vezami in poznanstvi pa boste do skoraj novega seta lahko prišli tudi brezplačno. V zameno boste dobili ogromno zabave in poznanstev. Kot rečeno, je namreč v Sloveniji kar nekaj amaterskih dirkačev, nekdanjih dirkačev oziroma lastnikov zasebnih gokartov, s katerimi se boste lahko ob koncu tedna pomerili na pisti.
Kar nekaj malo rabljenega materiala, kot so recimo pnevmatike (pa tudi šasije, motorje in ostale komponente), je mogoče dobiti od profesionalnih karting dirkačev in ekip. Tam namreč v želji po lovu na stotinke in tisočinke material menjajo precej pogosteje kot amaterski dirkači, zaradi česar so stroški dirkanja jasno mnogo večji. Samo dirkanje na najvišjem nivoju zato zahteva neprimerno večje finančne vložke in pa seveda tudi celega človeka, zato si to lahko privoščijo le redki.
Dirkač je zgolj in samo dirkač
O tem, kako je videti karting na profesionalni ravni, smo spregovorili z Robertom Kastelicem, nekdanjim dirkačem in poznejšim lastnikom karting šole, ki je obe dejavnosti opustil izključno zato, da bi lahko kar največ časa namenil dirkaškemu razvoju svojega sina, Marka Kastelica. Verjetno najbolj obetaven mladi slovenski dirkač je namreč svoje prve dirkaške kilometre naredil prav v očetovi šoli, njegovemu nastopanju v kartingu pa je življenje podredila celotna družina Kastelic.
Mark namreč trenutno že zastopa barve tovarniškega moštva Team Driver, to pa pomeni, da je že deležen najboljšega, predvsem pa vseskozi novega materiala. Tako recimo vsako dirko nastopa z novim dirkalnikom, novo šasijo in novim motorjem, same gume pa med treningi in kvalifikacijami menja praktično na sedem ali osem krogov.
Čeprav so te gume, kot pove Robert, praktično še vedno skoraj nove, se že začno kazati prvi znaki obrabe, kar se pozna v nekaj izgubljenih stotinkah ali celo tisočinkah na krog. Varčevanje pri materialu tako pri dirkaču, ki se želi boriti na najvišjem nivoju in za najvišja mesta, tako nikakor ne pride v poštev!
Stanje na področju kartinga med najmlajšimi je sicer v Sloveniji relativno slabo. Število veljavnih licenc je namreč iz leta v leto manjše in trenutno v Markovi kategoriji uradno nastopa le šest dirkačev – pa čeprav je nastopanje v najmlajših kategorijah še vedno kolikor toliko dostopno. Kot pove Kastelic, namreč nakup novega gokarta razreda minimax z Rotaxovim motorjem stane le okrog 1.500 evrov, stroški z vzdrževanjem pa so praktično minimalni.
Prav maloštevilna konkurenca pa je posledično tudi razlog, da je v tujino, če je želja po resnem tekmovanju velika, treba takoj, ko je to mogoče oziroma pri osmih ali devetih letih. Pri tem je morda pametno za začetek izbrati malo slabšo ekipo, saj so stroški nastopanja v kateri izmed njih zaradi skromnejšega vlaganja v material vseeno nekoliko manjši, hkrati pa dirkač že ima stik z najboljšimi dirkači. Z dobrimi vožnjami lahko tako naposled pridobi mesto med boljšimi ekipami.
Že v Markovi kategoriji pa se kaže to, česar smo vajeni predvsem iz višjih kategorij dirkanja – dirkač je zgolj in samo dirkač. Njegova naloga je izključno vožnja, za seboj pa ima ekipo mehanikov in psihologov, ki skrbijo za njegovo psihično ter fizično pripravo in pa pripravo njegovega dirkalnika, vloga staršev pa je v pripravi na samo dirko minimalna oziroma ničelna. Ob tem pomembno izpostaviti dejstvo, da vedno sodeluje z istimi ljudmi, ki jim zaupa, jih najbolj pozna, hkrati pa oni poznajo njega.
Tako recimo le en posameznik skrbi za pripravo njegovega motorja, drugi za njegovo fizično pripravo in tako dalje. Od njih, Marka in samih sponzorjev pa bo nato odvisno, ali bo Marku uspelo vse delčke sestavljanke povezati v celoto in se razviti v mednarodno priznanega dirkača in uspešno nastopiti tudi v višjih kategorijah avtomobilskega dirkanja.
Dirkanje z gokarti je tako lahko zelo zabavna in prijetna izkušnja, ki človeka – govorim iz lastnih izkušenj – hitro zasvoji, ob tem pa postane odličen ter izredno varen način za izločanje odvečnega adrenalina. In vse dokler nimate v glavi želje po tem, da bi postali naslednji Ayrton Senna (ki je sicer z gokartom začel dirkati šele pri 13 letih) ali pa recimo Lewis Hamilton, bo zadeva tudi povsem dostopna.
Seznam dirkališč v Sloveniji in cenik za najem gokarta
- T2 Prokarting, Brnik: 12,5 evra (10 minut)
- *AMZS Center kartinga in motošporta, Slovenja vas: 15 evrov (12 evrov za člane AMZS) (10 minut)
- *Raceland, Krško: od 12 evrov (9-'konjski' gokart) do 30 evrov (30-'konjski' gokart)
- *Društvo GAS Vrtejba, Vrtojba: 15 evrov (10 minut)
- Woop! karting, Ljubljana BTC: 14,5 evra (električni gokart) (10 minut)
- Karting center Ljubljana: 12 evrov (10 minut)
- Karting center Maribor: 12 evrov (10 minut)
- Karting center Celje: 12 evrov (10 minut)
Okvirni cenik opreme
Dirkaški kombinizon: od 75 evrov
Čelada: od 70 evrov
Rokavice: od 20 evrov
Dirkaški čevlji: od 60 evrov
Gokart (Rotax 125 MAX motor): od 1.500 evrov (rabljen)
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?