Predstavljamo vam pet primerov sodelovanja med različnimi proizvajalci avtomobilov in njihove končne rezultate, ki so vsekakor pustili pečat v avtomobilski zgodovini.
Sodelovanje med avtomobilski podjetji je danes nekaj vsakdanjega. Skupni razvoj motorjev, deljenje platform in podobne prakse so načini, s katerimi močno zmanjšajo stroške od ideje do prodaje novega modela na trg. Taktika je še posebej uporabna v primeru, ko podjetje vstopa v segment, v katerem pred tem še ni imelo predstavnika. Rezultat takega sodelovanja je tudi novi Mercedes razreda X, ki temelji Nissan Navari. Poznamo pa iz avtomobilske zgodovine še nekaj zanimivih primerov sodelovanja med avtomobilskimi podjetji, ki so širši javnosti morda manj poznani.
DeLorean, Peugeot, Volvo in Renault
Eno izmed večjih razočaranj avtomobilske zgodovine – po zaslugi filma Vrnitev v prihodnost pa hkrati legendaren in vse bolj iskan avtomobil je DeLorean DMC-12. John DeLorean, nekdanji vodja razvoja pri Chevroletu, je svetu leta 1981 predstavil na videz športen avtomobil, a z motorjem, ki se nikakor ni podal k futurističnemu videzu vozila. Kljub svojim koreninam DeLorean v avtomobil ni namestil kakega V8 motorja, pač pa skromen V6 motor in menjalnik, katera sta bila produkt sodelovanja med podjetji Volvo, Peugeot in Renault.
Sprva naj bi se v avtomobilu sicer pojavil sredinsko nameščen rotacijski motor, a je podjetje Comotor, ki naj bi motor proizvajalo, propadlo, zato je John DeLorean sklenil posebno pogodbo s Peugeotom, Renaultom in Volvom. Rezultat je bil 2,85-litrski V6 motor s 130 'konji', ki je temeljil na motorju iz Renaulta 30. Tako motorje kot menjalnike so izdelovali v Franciji, nato pa so jih enkrat tedensko z ladjami dostavljali na Severno Irsko, kjer se je nahajala tovarna avtomobilov DeLorean.
Citroën in Maserati
Citroën je od sredine 50. let prejšnjega stoletja s predstavitvijo modela DS doživel razcvet, zato so leta 1961 začeli z razvojem dvovratnega avtomobila, kasneje poznanega pod imenom SM. Razvoj je trajal dolgih devet let, v vmesnem času pa je Citroën kupil tudi podjetje Maserati. Novi kupe je bil zato deležen 2,7-litrskega V6 motorja s 170 konjskimi močmi, ki je kasneje našel svoj prostor tudi v Maseratiju Meraku. Po mnenju nekaterih naj bi med obema modeloma obstajala tudi podobnost v zunanjosti.
Saab in Fiat
K projektu sta bili pravzaprav priključeni še znamki Lancia in Alfa Romeo, kateri sta bili takrat že pod Fiatovim okriljem. Produkt sodelovanja so bili štirje modeli: Saab 9000, Lancia Thema, Fiat Croma in Alfa Romeo, pri čemer so si vsi avtomobili delili šasijo, prvi trije pa tudi večino karoserijskih komponent, zaradi česar so si tudi karoserijsko precej podobni.
Za obliko modelov je sicer poskrbel oblikovalski studio Italdesign pod vodstvom Giorgetta Giugiara. Vseeno pa so pri Saabu zaradi želje po večji varnosti potnikov v vozilu spremenili sprednji del vozila. Tudi sicer si avtomobili, razen zunanjega videza, niso delili prav veliko komponent, predvsem zaradi tega, ker so bili namenjeni različnim kupcem – medtem, ko je Fiat Cromo prodajal kot družinsko limuzino, je Saab iskal kupce med vozniki BMW-jev. Posledično so bili tudi stroški razvoja in izdelave vseh štirih modelov precej višji, kot so upali odgovorni.
Chrysler in Shelby
Kljub temu, da je Ford Mustanga evropskim kupcem ponudil šele pred kratkim, pa je ljubiteljem avtomobilizma pri nas povezava med Shelbyjem in Fordom dobro poznana. Sodelovanje pa je bilo v osemdesetih in na začetku devetdesetih let prekinjeno, v tem času pa je Shelby sodeloval s podjetjem Chrysler. Rezultat sodelovanja med velikanoma avtomobilizma je pri nas malo znani Dodge Charger Shelby, delo Carolla Shelbyja pa naj bi vplivalo tudi na nastanek Dodge Viperja.
Lotus in Opel
Sodelovanje med omenjenima podjetjema glede na to, da sta bili obe podjetji v začetku devetdesetih let v lasti ameriške korporacije General Motors, niti ni tako presenetljivo,. Produkt sodelovanja pa je vsekakor zanimiv avtomobil. Lotus je namreč vzel nam dobro poznano Opel Omego, 3-litrski 6-valjni motor povečal do prostornine 3,6 litra, nanj pa 'nasadil' kar dve turbini. Končni rezultat je bila športna limuzina, katere končna hitrost je znašala kar 285 kilometrov na uro.
Jure Šujica
Foto: arhiv proizvajalcev, AM