Najnovejša različica sistema Mazda Mobile Carbon Capture, ki je trenutno še v razvojni fazi.
Pri japonski Mazdi raziskujejo možnost, da bi ogljikov dioksid zajeli neposredno na vozilu, še preden bi ta ušel v ozračje. Na letošnji znameniti 24-urni dirki Fuji so predstavili najnovejšo različico svojega sistema Mazda Mobile Carbon Capture, ki je trenutno še v razvojni fazi. Posebnost tokratnega preizkusa je bila, da je sistem prvič hkrati zajemal, sproščal in shranjeval CO₂ med dejansko vožnjo v zahtevnih dirkaških pogojih.
Osnovna ideja sistema je razmeroma preprosta. Izpušni plini, ki nastajajo pri zgorevanju goriva, potujejo skozi poseben adsorpcijski material, kjer se molekule ogljikovega dioksida ujamejo v porozno strukturo. Mazda za ta namen uporablja zeolit – mineral z izjemno veliko notranjo površino, ki se že dolgo uporablja v kemični industriji za filtracijo in ločevanje plinov.
Ko se material segreje, sprosti shranjeni CO₂. Novost najnovejše generacije sistema je, da sproščeni plin ne uhaja več v okolje, temveč ga vozilo shrani v poseben rezervoar. Gre torej za prvi Mazdin preizkus celotnega kroga zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida na vozilu. Na prvi pogled se zdi nenavadno, da Mazda tehnologijo preizkuša na vztrajnostni dirki. Toda prav takšno okolje omogoča najzahtevnejši možni test.
Motor deluje neprekinjeno pri visokih obremenitvah, temperature izpušnega sistema so ekstremne, pogoji pa zelo podobni tistim, s katerimi bi se moral sistem soočati v vsakodnevni uporabi skozi več let. Če tehnologija deluje v dirkalniku, je večja verjetnost, da bo kos tudi običajnemu prometu. Poleg tega je Mazda vozilo poganjala s HVO gorivom (Hydrotreated Vegetable Oil), obnovljivim dizelskim gorivom, ki že samo po sebi pomembno zmanjšuje ogljični odtis v primerjavi s fosilnim dizlom.
Čeprav se zdi ideja skoraj futuristična, ni povsem nova. Tehnologije zajemanja ogljika (Carbon Capture and Storage – CCS) se že uporabljajo v energetiki in težki industriji, kjer poskušajo zmanjšati emisije elektrarn in tovarn. Prenos takšnega sistema v avtomobil pa predstavlja precej večji izziv. Oprema mora biti lahka, kompaktna, energetsko učinkovita in cenovno sprejemljiva. Poleg tega se pojavi še praktično vprašanje: kaj storiti z zajetim CO₂, ko je rezervoar poln?
Za zdaj Mazda na ta vprašanja še nima dokončnih odgovorov. Projekt je predvsem raziskovalne narave in namenjen preverjanju, ali je takšen pristop sploh izvedljiv v mobilnem okolju. Naslednji koraki bodo usmerjeni v izboljšanje učinkovitosti zajemanja, zmanjšanje velikosti sistema, povečanje njegove vzdržljivosti ter preverjanje uporabnosti v vsakdanjem prometu.
Poglejte tudi:
