Številni potencialni kupci, ki jih avtomobili zanimajo ravno toliko in ravno takrat, ko počasi dojemajo, da je čas za nov avto – ali pa jim je tako morda svetoval njihov serviser –, so tik pred zdajci, da se soočijo z novo realnostjo. Precej kruto.
Tisti, ki sledimo razvoju avtomobilskega trga, sicer že nekaj časa vemo in oznanjamo, da so se avtomobili v zadnjih dveh, treh letih izjemno podražili. Pa saj se je vse, boste rekli. No, pri avtomobilih je to pač še toliko bolj izrazito.
Seveda je bilo nekaj od tega za pričakovati – kovidna zaprtost, porušene dobavne verige, pomanjkanje komponent (za kar so avtomobilisti v mnogočem tudi sami krivi), inflacijska gibanja itd. Skratka, precej neugodnih razmer. A avtomobilisti so uvideli še nekaj: izdelali in dobavili so sicer manj avtomobilov, toda ker so dvignili cene in ukinili popuste, so ustvarili (v glavnem) vsi enake ali celo večje dobičke!
Zdaj se torej nihče več ne trudi, da bi delal preveč, prehitro, niti da bi izdelovali dosegljive modele s spodnjega dela cenovne lestvice ... Zakaj le, ko pa je v vrsti dovolj takih, ki bodo plačali več, da se le izognejo večmesečnemu čakanju.
Če smo še pred nekaj leti lahko avtomobil poiskali za približno 10.000 evrov, je to zdaj misija nemogoče. Zdaj se ponudba začenja v glavnem pri kakšnih 15 tisočakih, pa še to le, če ste sila skromni in nezahtevni.
Preberite še: Izšel je novi Avto magazin: z Amarokom po Južni Afriki, s šestvaljno Mazdo po Sloveniji; kdaj starostniki niso več primerni za vožnjo?
Ampak hujše še prihaja. Medtem ko Evropska unija elektrifikacijo vozil označuje kot edino rešitev za naš planet in agresivno ter restriktivno sledi svojim birokratskim zamislim, za katere je prepričana, da bodo pregnale motorje z notranjim zgorevanjem s cest in jih pometle na smetišče zgodovine, si to avtomobilisti (potihoma) razlagajo malo drugače.
To namreč pomeni, da si bodo mobilnost – tako kot zdaj kaže – lahko privoščili le še premožnejši sloji. Pri dobrih 30 tisočakih se začnejo ponudbe – in to z že odšteto državno subvencijo. Ki pa je morda hitro ne bo več. In potem? Kje so vse tiste visokoleteče parole in obljube o mobilnosti za vse? Ne, niti cenejših avtomobilov ni, kaj šele da bi bili poceni. Dostopen in udoben javni potniški promet pa šepa, tako ali tako pa niti ni dosegljiv vsem.
Jasno je, da se proizvajalcem z modeli, ki bi lahko spustili ceno vsaj pod 20.000 evrov, posebno ne mudi, čeprav vsi obljubljajo, da bodo v nekaj letih to dosegli. Ali pa tudi ne. Do takrat bo spet inflacija pa stroški pa ...
In povprečen kupec bo obsojen na rabljene modele, in dokler bo pač to še šlo, seveda na takšne s termičnimi motorji. Da, to je očitno bližnja prihodnost tako imenovane čiste in elektrificirane – čeprav grozljivo drage Evrope.