Na stvari, na katere nimate (očitno) nobenega vpliva, se raje ne ozirajte.
Kar nekaj časa je trajala saga o izjemah za motorje z notranjim zgorevanjem po letu 2035. Na koncu je Nemčiji in nekaterim pridruženim »članicam« neformalne skupine le uspelo nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno, če bi bruseljski birokrati kolikor toliko razmišljali z odprtimi glavami ter pozorno prisluhnili gospodarstvenikom, strokovnjakom in poznavalcem. Izjema je torej sprejeta, podrobnosti še niso znane, dejstvo pa je, da je bilo prelitega kar nekaj črnila za in proti tej izjemi. Začuda tudi iz industrije.
Zdaj, ko je do prelomnice še nekaj let, se sicer komu od gorečih borcev za okolje res zdi, da svet in Evropa tega ne potrebujeta. Toda ko bo enkrat leto ali dve do uveljavitve in bo jasno, da tudi v Evropi obstajajo področja, ki jih elektrifikacija (verjetno) nikoli ne bo dosegla ali pa vsaj težko, in da obstajajo tudi segmenti, ki za resen doseg pač ne bodo vozili dveh ton baterij, bodo verjetno po tihem veseli, da je tak kompromis že uveljavljen. Da ne omenjam reševalnih in vzdrževalnih vozil, letalske industrije ...
In seveda – da bo res jasno – sintetična goriva nikoli ne bodo prav poceni, četudi razvoj tudi na tem področju ne počiva. Niti ne bodo smiselna in jih ne bo dovolj za masovno uporabo (z današnje perspektive). Toda bistvo je, da obstaja možnost. Da so odprta vrata za alternativno doseganje jasno zastavljenih okoljskih ciljev. Da ne zavržemo vsega znanja na tem področju kar tako, čez noč. In da je zdaj jasno, da je pomemben cilj – in ne pot. Ta pa naj bo multimodalna.
Večina industrije je kljub vsemu sprejela novo tehnologijo ter se odločno in nezadržno premika proti popolni elektrifikaciji. Tistih nekaj izjem, ki bodo ostale, bodo bodisi smiselne ali pač zgolj spomin na neko glorificirano dobo. Pa še pri tem smo v Evropi tako zelo striktni, da bomo na koncu verjetno res pomagali rešiti planet, a vprašanje, če bomo kaj dobrega naredili zase. Ker se teh restrikcij tako zbirokratizirano ne gredo nikjer po svetu. In kolikor vem, ne obstaja nič takšnega, kot je čist evropski zrak ...
Ampak – naslonite se nazaj, globoko vdahnite in v miru preberite revijo, ki je pred vami. Na stvari, na katere nimate (očitno) nobenega vpliva, se raje ne ozirajte. Če pa ste eden tistih srečnežev, ki si boste tudi takrat še privoščili vznemirljivo melodijo šestvaljnika, pa vam lahko le – čestitam.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol