Novinec sledi samosvoji filozofiji francoske znamke in njenih ostalih modelov, enako pa velja tudi za tehnološki del.
Z novim modelom želijo pri DS-u zapolniti praznino, ki je zazevala med DS 3 in DS 7, in v spodnjem srednjem razredu poloviti čim več premijskih kupcev, ki v ponudbi na trgu ne najdejo svojega izbranega modela. Novi DS želi presenetiti tudi s podobo. Ta je spet nekaj vmes – torej med klasičnim petvratnikom ali kombilimuzino spodnjega srednjega razred in križancem. Četrti model želi tudi z oblikovanjem nakazati na francoski način in pristop ter na jasen tehnološki napredek.
Inženirji so mu prav zaradi vsega omenjenega povsem predelali znano platformo EMP2, ki je večji meri zdaj nova, DS 4 pa tako z dolžino 4,4 metra pristane nekje sredi razreda. Na voljo bo v dveh verzijah – kot Cross in Performance. Obe imeni kažeta na uporabnost, čeravno prvi ni nič posebno terenski, bolj želi biti potovalen in prostočasen. To seveda tudi pomeni, da je tehnika v glavnem sorodna, tudi pogonska. Za zdaj bo vrh ponudbe priključni hibrid s 165 kW (225 'konj'), sistem pa omogoča tudi povsem električni doseg do 50 kilometrov.
DS 4 je opremljen z osemstopenjskim klasičnim samodejnim menjalnikom, ki ga voznik upravlja s preklopnim stikalom na mogočni osrednji konzoli, kjer je nameščen tudi petpalčni zaslon, občutljiv za dotik (prepoznava tudi kretnje), za nadzor klimatske naprave in osebnega pomočnika Iris. Seveda bodo v ponudbi tudi drugi motorji z notranjim zgorevanjem – vsaj trije bencinski in dizelski (PureTech 130, 180 in 225, ter dizelski 130 BlueHDi).
Ena od oblikovnih posebnosti so tudi veliki kolesni izrezi, saj naj bi večji del DS-ov prišel na trg z 19-palčnimi kolesi, predvidena pa so tudi 20-palčna. Toda to naj ne bi nič zmanjšalo udobja, saj so inženirji predvideli tudi vgradnjo nadzora blaženja s kamero ter dodali še kup drugih tehnoloških bombončkov, na primer navigacijo z razširjeno resničnostjo, nočni pogled z IR-kamero, matrične žaromete z rotacijskim glavnim modulom...
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel