Puščavski izleti na štirikolesnikih so odličen in cenovno dostopen način, kako iz prve roke spoznati nam povsem tuje okolje. Obvezna izbira za vse adrenalinske navdušence, vseeno pa je ob nizkih cenah izletov pametno (s)poznati nekaj dejstev.
Duhovni dom relija Dakar se nahaja v Afriki in tja naj bi se legendarni vztrajnostni reli v prihodnjih letih tudi vrnil. Seveda pa so ključen element te dirke puščava, kamenje in pesek. In tega je v Afriki precej – tako na zahodu, kjer se nahaja Dakar, kot na turistično precej bolj obleganem vzhodu. Egipt in Rdeče morje pa sta že nekaj let, tudi zaradi nizkih cen nastanitev v resortih, ugodne klime in številnih zanimivosti, priljubljena med Slovenci.
Povsem drugačno okolje je zanimivo tudi za ljubitelje bencinskih hlapov. Pri tem nimam v mislih čisto drugačnega avtoparka, ki je v veliki meri sestavljen iz tako rekoč neuničljivih Peugeotov 504 in večini Evropejcem neznanih avtomobilov kitajskega porekla. Prav tako nisem ciljal na prometno kulturo in predpise. Ob skoraj popolni odsotnosti semaforjev in druge »zahodnjaške« prometne infrastrukture ter dejstvu, da levji delež komunikacije med vozniki poteka z uporabo hupe, bi se večina evropskih voznikov kaj hitro znašla v težavah in (najeti) avtomobil parkirala na prvem kolikor toliko primernem mestu.
Ne, ena izmed bolj atraktivnih dogodivščin, ki si jo lahko privoščite – verjetno se bo znašla že visoko na spisku izletov, ki vam jih bo ponudila vaša turistična agencija – je vožnja s štirikolesniki ali quadi, kot jim še pravijo po puščavi. A pri tem ni govora o kratki progi na nekakšnem poligonu na obrobju mesta. Daleč od tega. Naša več ur dolga avantura se je pravzaprav pričela že pred hotelom, kjer nas je pričakal še en klasični predstavnik egipčanskega voznega parka: Toyota Land Cruiser. S klenim terencem smo se namreč odpravili na kakšnih 20 minut dolgo pot izven mesta do poslopja, ki je delovalo kot kakšna nekdanja, a dobro ohranjena vojaška utrdba. Ta je ponujala tudi sanitarije, ki so po končani avanturi, po kateri so bila naša usta polna peska, več kot dobrodošle.
Raven adrenalina hitro narašča ...
No, glavno dogajanje se začne na dvorišču objekta, kjer sledi »brifing«; udeleženci – v skupini nas je bilo šest, drugih udeležencev pa na tokratnem izletu ni bilo – smo tako spoznali osnove upravljanja štirikolesnikov, program izleta, zaščitne čelade, poleg tega pa smo najeli tudi zaščitna očala ter kupili tradicionalne rute, ki prekrivajo obraz med vožnjo. Kot smo kasneje spoznali, sta oba kosa opreme nujna za zaščito obraza in pljuč pred drobnim peskom, saj se mu med vožnjo v koloni enostavno ne morete izogniti.
Avantura na rdečih štirikolesnikih Honda Foreman 450 se je torej pričela in že po nekaj trenutkih je bila civilizacija daleč za nami. Izjema so le nedoločljive sledi pnevmatik drugih štirikolesnikov in pa nemarna deponija nekje sredi puščave. Če bi na tej točki šlo kar koli narobe ali pa bi kdo izmed nas ostal sam z okvarjenim vozilom, so možnosti za preživetje pod žgočim soncem ob omejeni količini pitne vode minimalne.
Kako hitro smo peljali skozi puščavo, je skoraj nemogoče reči. Točk, po katerih bi se lahko orientirali, praktično ni, merilnika hitrosti tudi ne. Nekako čez palec je bila povprečna hitrost okrog 60 kilometrov na uro, saj smo s 35 kilometri poti opravili v dobre pol ure. Ker je šlo za lahke štirikolesnike, je bila vožnja vsaj zame relativno enostavna. Zaradi majhne teže enovaljnega motorja s prostornino 433 kubičnih centimetrov (načelno 23 »konjev«, ampak o tem resno dvomim) in posledično nizke teže vozila je bil štirikolesnik s samodejnim menjalnikom (z izjemo relativno sunkovitega speljevanja) precej krotek, zato sem ga večkrat poskusil tudi nekoliko »vreči« iz ravnotežja z oddrsavanjem zadnjega dela. To mi je za kak trenutek tudi uspelo, za kaj več pa bi potreboval še kakšno uro vaje. Hitra vožnja skozi zavoje pa je ob pravilnem nagibanju v zavoj takoj postala pravi mačji kašelj.
Pot je bila sicer raznolika; zajemala je široke ravnine, kjer je bilo mogoče ročico plina priviti do konca, na drugi strani pa smo bili deležni tudi štirikolesnega hribolazenja preko sipin, ki so zahtevale še dodatno odločnost z desno roko, saj šibki enovaljniki brez zaleta niso bili zmožni priti preko nekajmetrske strmine. Inštruktorji so nam na začetku izleta zabičali, da moramo ves čas voziti v koloni drug za drugim, očitno pa smo si hitro pridobili njihovo zaupanje, saj so nam pogledali skozi prste pri občasnih prehitevanjih in pa vožnji v dveh kolonah, kjer smo bili razporejeni levo-desno (nekako v slogu dirkalnikov F1 pred štartom). Ne nazadnje je bila takšna razporeditev najboljša tudi zaradi obilice prahu in peska, ki se je dvigoval izpod koles vozil spredaj.
Za omenjenimi sipinami pa je nato sledil tudi prvi cilj izleta – obisk beduinske vasi. Za tiste, ki ne vedo, kdo so beduini: gre za nomadsko ljudstvo, ki živi v puščavi in je bolj ali manj v celoti odvisno od tega, kar jim da narava; odlično poznajo zdravilne lastnosti različnih zelišč, pripravljajo svojevrsten kruh, izrednega pomena pa so tudi kamele – tako za transport kot tudi za prehrano. Zanimiva predstavitev, ki pa bi se ji pravzaprav lahko brez težav odrekel, še posebej na račun dodatnega kilometra na štirikolesniku. Seveda pa utegne že prva polovica izleta komu utruditi roke do te mere, da mu takšen postanek prija vsaj toliko kot liter vode, s katero si osveži od puščavske vročine in peska povsem izsušena usta.
... a tudi iz slabih razlogov
Pot nazaj je najbrž potekala po podobni trasi, po kateri smo se odpravili v puščavo. »Najbrž« zato, ker v puščavi preprosto ni večjih orientacijskih točk, zaradi česar se na takšen izlet nikakor ne podajajte brez spremstva vodiča, ki pozna pokrajino. Vsekakor pa je bilo delo spremljevalne ekipe več kot solidno. Trojica Afričanov nas je imela ves čas pod budnim očesom, po eden na začetku in koncu karavane ter tretji, ki je med vožnjo hkrati skrbel za nadzor nad svojim strojem in pa za pritiskanje sprožilca fotoaparata, s čimer je poskrbel za to, da je bila praktično vsaka ped naše avanture zabeležena na spominsko kartico. In vendarle verjamem, da bi tako on kot preostali par spremljevalcev v hipu priskočil na pomoč v primeru nesreče ali okvare.
In res sem imel občutek, da bo na polovici najetih štirikolesnikov vsak trenutek prišlo do okvare ali odpovedi kakšnega dela. Vozilom se je namreč že na prvi pogled poznalo, da je za njimi lepo število zahtevnih kilometrov, čemur ni sledilo ustrezno vzdrževanje. Strgani sedeži in poškodovane plastike so bili še najmanjša težava. Nekoliko bolj skrb vzbujajoče so plastične vezice, ki so zgolj za silo (ponekod pa tudi to ne več) skupaj držale kovinske nosilce prtljage na sprednjem delu in pnevmatike, ki so pot na platišča našle z vseh koncev in krajev, saj (v najboljšem primeru) več kot dveh enakih na enem vozilu ni bilo mogoče najti. A to je bil le vrh ledene gore mehanskih težav. Sledile so namreč težave z delovanjem zavor, zaradi česar je prišlo tudi do manjšega trčenja (k sreči brez posledic), in pa težave z zatikanjem ročice za plin pri večjih obremenitvah in s pomanjkanjem motorne moči na drugi strani. Štirikolesnik, na katerem se je pojavila ta težava, je imel povrh tega še »plavajočo« sprednjo desno kolo. Ali je bila težava v slabo privitem platišču, zviti polosovini ali pa v krivem platišču, ne vem, dejstvo pa je, da je bilo vse skupaj videti sila nevarno. Na tej točki nova pohvala vodniku, ki je okvarjen štirikolesnik sredi povratka zamenjal s svojim, vseeno pa je dogodek pustil slab priokus. Če ne drugega, bi tudi morebitna nesreča katerega izmed voznikov zagotovo pokvarila celoten izlet.
Še enkrat več: »Kolikor denarja, toliko 'muzike'«
Ob tem pa moram vsekakor omeniti ceno izleta. Zanj smo namreč odšteli zgolj 12 evrov, kar je recimo primerljivo s ceno desetminutnega najema gokarta na eni izmed številnih slovenskih karting stez. Poceni? Zagotovo, cena je bila nižja, kot bi si upal napovedati pred rezervacijo dogodka. In tudi izkušnja, kakršna koli že, je bila zagotovo vredna svojega denarja (v primeru, da bi prišlo do večjih težav, ki so ob vseh naštetih tehničnih težavah kar čakale na nas, bi bilo moje mnenje najverjetneje povsem drugačno).
Vseeno pa bi vsakomur, ki se odpravlja v Egipt, na tej točki podal nekaj nasvetov. Prvi je ta, da je izlet po puščavi za vsakega ljubitelja tovrstnih avantur obvezen. Že sama puščavska pokrajina je nekaj povsem drugačnega – nekaj, česar v bližnji okolici Slovenije ni mogoče občutiti, vožnja s štirikolesniki po njej pa predstavlja najboljši način, kako jo spoznati. Lahki štirikolesniki, kakršni so bili naši, tudi niso premočni za začetnike; z njihovim upravljanjem (sploh če nimajo v mislih »driftanja« skozi zavoje) pa ne bodo imele težav niti predstavnice nežnejšega spola. Tudi če spadajo med tiste z manj fizične moči.
Drugi nasvet pa je, da si vzamete čas in poiščete agencijo, ki izposoja kakovostne štirikolesnike. Pravo iskalno geslo (nekako v slogu Quad rent Hurghada – slovenski zadetki so vezani na potovalne agencije, ki tovrstne storitve praviloma zaračunajo nekoliko dražje) vam bo namreč ponudilo kopico podjetij, ki se ukvarjajo z izposojo štirikolesnikov in organizacijo izletov, pa tudi komentarjev posameznikov glede kakovosti storitev. Za nekaj več (deset) evrov je recimo mogoča izposoja tudi precej večjih in novejših štirikolesnikov z delovno prostornino preko enega litra, ki bi (izkušenejšim) voznikom lahko prinesli še več zabave in užitka, hkrati pa tudi manj skrbi. Sam se bom ob morebitnem povratku v Egipt zagotovo odločil za katerega izmed njih. A
Besedilo: Jure Šujica · Foto: Islam Ibrahim Abd El Rahman