Potem ko smo se decembra in v začetku januarja v Sloveniji srečali s povsem zelenim božičem in temperaturami, ki so bolj kot na smučišča vabile k obisku njihovih postojank, je konec minulega meseca naposled le nastopila prava zima z nizkimi temperaturami in obilnim sneženjem, kakršnega po poročanju meteorologov nismo doživeli že kakšnih pet let. To pomeni tudi veliko količino snežne brozge, soli, posipa in drugih preparatov, s katerimi službe za vzdrževanje cest preprečujejo nastajanje poledice.

Takšne razmere seveda pomenijo tudi veliko umazanije po cestah in posledično tudi na osebnih avtomobilih. Številni vozniki se zato znajdejo v dilemi, ali očistiti avtomobil ali ne. Pranje vozil pri nizkih temperaturah pod lediščem je namreč nekoč po prepričanju mnogih veljalo kot dejanje, ki bo avtomobilu povzročilo več škode kot koristi, zato so se ga številni izogibali. Danes, ko je avtomobilska tehnika pa tudi tehnika avtopralnic močno napredovala, je takšen strah povsem odveč.

O tem, kako skrbeti za avtomobil v zimskem času, smo se zato pogovorili s strokovnjaki ljubljanskega podjetja Avtostop, ki ima med drugim v lasti tudi najdaljšo in eno najsodobnejših avtopralnic ter še nekaj ročnih avtopralnic za tiste, ki se še vedno izogibajo krtačam. Prav te so sicer v zadnjih letih doživele velik napredek in niso več tako agresivne do avtomobilskega laka, kot so bile nekoč, se strinja tudi tehnik Avtostopa Tomaž Janežič.

Pri omenjenem podjetju tako že na začetku zavračajo domnevo, da se je v zimskem času treba izogibati pranju avtomobilov. Resda so lahko nizke temperature in zmrzovanje slabo vplivali na obstoječe poškodbe karoserije in laka, danes pa je to precej težje. Avtomobilska pločevina je namreč precej bolje zaščitena kot nekoč in s tem odpornejša na vplive iz okolja. Po drugi strani pa obstajajo tudi številni preparati, voski in krpe, s katerimi lahko vozniki po ročnem pranju sami negujejo in zaščitijo tako karoserijo kot tesnila vozila ter tako preprečijo nastanek škode, ki bi nastala zaradi zmrzovanja in drugih dejavnikov.

Ročne in samodejne avtopralnice imajo tako prednosti kot slabosti

To pomeni, da lahko za zaščito avtomobila veliko naredite sami s pranjem v ročni avtopralnici. Ne pa vsega. Pravzaprav je težko poskrbeti za ključen del avtomobila, kjer se nabere največ nesnage in kjer lahko nastane tudi največ škode, in to je podvozje. Zgolj z visokotlačnim čistilcem je namreč težko doseči najbolj skrite predele podvozja in avtomobila, kjer se nabira umazanija. Po nekaterih podatkih se lahko na dnu avtomobila nabere tudi kak kilogram ali dva umazanije. Ta se nato lahko, posebno v kombinaciji z agresivno soljo, začne zažirati v še tako majhne poškodbe in nezaščitene predele podvozja, kar povzroči njihovo rjavenje. Lahko pa pospeši propadanje gumijastih delov, kot so manšete in stabilizatorji na podvozju.

Samodejne avtopralnice so zato precej boljša izbira, saj večinoma že v osnovnih paketih pranja zajemajo čiščenje in zaščito podvozja, kar pomeni bistveno manjše tveganje za nastanek omenjenih poškodb. Za dodatno zaščito nato sledi impregnacija podvozja, ki pripomore še k odbijanju umazanije, za še boljšo zaščito pa poskrbi tudi izpihovanje, ki sledi na koncu vsakega pranja. Na ta način namreč sistem poskrbi, da se iz podvozja odstrani čim več umazane vode.

Za izpiranje podvozja imajo sodobne avtopralnice sicer na voljo med osem in deset šob, ki brizgajo vodo s tlakom 8 barov. Samodejne avtopralnice dandanes tako ne povzročajo poškodb na avtomobilskem laku. Kot poudarja Janežič, so se v preteklosti vozniki res pogosto soočali s tovrstnimi težavami, za kar so bile krive predvsem trde plastične ščetine krtač, ki so se jim sčasoma razcepile konice, tanke štrleče ščetine pa so nato pripomogle k nastanku drobnih prask in poškodb v laku. Sodobne krtače so izdelane iz mikrofibre, ki je precej bolj blagodejna do avtomobilskega laka.

Tu pa se napredek še ne konča. Vodo, ki jo uporabljajo v sodobnih avtopralnicah, namreč že filtrirajo s tehniko reverzne osmoze, kar pomeni, da vsebuje manj vodnega kamna in apnenca, kar se pri starejših avtopralnicah odraža v podobi bledih lis, ki ostanejo po tem, ko voda odteče oziroma se posuši. Tu so tudi boljša čistila, ki manj škodujejo zdravju in naravi, zaradi česar je mogoče reciklirati tudi precej več vode. Kot navaja Tomaž Janežič, se dandanes reciklira že 80 odstotkov vse vode, ki se uporablja pri pranju vozil.

Vendarle pa vroče okolje avtopralnice, v katero na hladen zimski dan pripelje avtomobil, ni primerno za tiste nekoliko bolj zmogljive štirikolesnike, opremljene z visokozmogljivimi keramičnimi oziroma keramično-ogljikovimi zavornimi koluti. Znano je namreč, da keramični koluti za svoje delovanje potrebujejo visoko temperaturo, pri temperaturah, nižjih od ledišča, pa lahko zaradi hitre temperaturne razlike, ki jo prinese avtopralnica v kombinaciji z visokotlačnimi šobami, pride do zloma in uničenja koluta. Za en tak primer tudi v omenjeni avtopralnici že vedo, zaradi česar pranje tovrstnih vozil v samodejnih avtopralnicah odsvetujejo.

Kje so torej prednosti in kje slabosti samodejnih in ročnih avtopralnic? Kot poudarja sogovornik, imajo tako prve kot druge svoje prednosti in slabosti. Ročna avtopralnica vsekakor omogoča večjo natančnost, saj z njenim curkom lažje dosežemo skrite kotičke in reže avtomobila, do katerih samodejna avtopralnica ne more, zato je tudi naš sogovornik v prvi vrsti naklonjen slednjim. Seveda pa se na drugi strani pojavi vprašanje čiščenja podvozja. Številni vozniki se ročnim avtopralnicam v zimskem času izogibajo zaradi nizkih temperatur, saj je njihova uporaba bistveno manj udobna.

Prav tu pa je ena izmed prednosti samodejnih avtopralnic, saj vozniku ni treba zapuščati vozila. Postopek pranja vozil v samodejni avtopralnici je tudi hitrejši in tako bolj pisan na kožo tistim, ki imajo na razpolago nekaj manj časa – če čakalna vrsta seveda ni predolga. V tem primeru pri Avtostopu svojim kupcem sicer omogočajo tudi možnost prevzema in vračila vozila ob dogovorjenem času na izbrani lokaciji, kar pomeni dodaten prihranek časa.

Je pa res, da so samodejne avtopralnice pogosto nekoliko manj natančne, zaradi česar si je po končanem pranju priporočljivo vzeti nekaj časa in s čisto krpo obrisati pragove in druge predele, ki jih takšna pralnica ne doseže. Samodejna avtopralnica tudi ni primerna za vozila, na katerih so nameščeni strešni kovčki oziroma strešni nosilci za prtljago.

Dovolj je petnajst minut na teden

Ne glede na vrsto avtopralnice je priporočljivo avtomobil oprati vsaj enkrat ali dvakrat na teden, kar je seveda odvisno od tega, ali živite na predelih, kjer je snega in posledično soli na cestah malo, ali pa se večkrat podate na smučišča in kraje z večjo količino snega in soli. Na tej točki je presoja, kdaj obiskati pralnico, prepuščena vozniku. Sol in sneg sicer nista edina uničevalca podvozja – svoje denimo naredi tudi blato, ki se zadrži na podvozju in zadržuje vlago, zaradi česar je pralnico tudi poleti zelo priporočljivo obiskati vsake toliko časa, denimo vsaj enkrat mesečno, pri čemer je priporočljivo temeljito očistiti podvozje.

Številni avtomobili, sploh azijskega (pa tudi evropskega) porekla, imajo namreč pri zadnjih kolotekih in robovih karoserije robove pogosto oblikovane tako, da se za njimi nabirajo blato, sol in druga umazanija, do česar je med čiščenjem težko priti, a nato pospeši rjavenje.

Dovolj nege je (tako pozimi kot poleti) treba nameniti tudi platiščem, še posebno aluminijastim. Ta so namreč izpostavljena tako vplivom okolja kot zavornemu prahu. Čeprav zavorne obloge ne vsebujejo več azbesta, pa pri zaviranju še vedno nastaja prah, ki se nato zažre v platišče in sčasoma poškoduje zgornjo površino platišča. Med pranjem karoserije zato nanje nikakor ne gre pozabiti. Vsekakor pa mora biti platišče med pranjem hladno, sicer bo prišlo do oksidacije. Enako velja tudi za kromirane letvice. Sicer pa je tudi pri izbiri platišč mogoč nakup takih, ki so posebno primerna za zimo in seveda bolj zaščitena – z dodatnim slojem ali dvema zaščitnega laka.

Nego je tako poleti kot pozimi treba zagotoviti tudi notranjosti. Zanemarjanje kabine namreč lahko vodi do razpadanja materialov; vlaga, ki zaradi dežja in snega pride v kabino, pa lahko konča v sedežnih prevlekah in zlasti v talnih oblogah. Tako se v kabini zadržuje še več vlage, s čimer pa je tudi več nadležnega rosenja stekel. Tu pa je tudi uporaba vlažilnih robčkov. Na trgu so namreč na voljo raznovrstni izdelki za nego avtomobila, a ključno je, da vselej izberemo izdelek, ki služi določenemu opravilu.

Tako denimo robček, namenjen čiščenju karoserijske plastike ali čiščenju obraza, ni primeren za brisanje armaturne plošče, saj je agresivnejši do površine, zaradi česar lahko pride do razbarvanja plastike, nastalo škodo pa je običajno nemogoče popraviti. Ob tem ne smemo pozabiti na stekla. Vlaga v vozilu namreč povzroči nastanek sive koprene, zaradi katere nekoliko slabše vidimo na cesto, zadevo pa lahko še poslabšajo morebitni prstni odtisi in druge nečistoče.

V tem primeru je priporočljivo vzeti kakovostno krpo in čistilo, dvomljivci pa lahko še vedno poskusijo tudi po »stari metodi«, ki zahteva drgnjenje po steklu s časopisnim papirjem, kar po besedah Janežiča še vedno velja za učinkovito rešitev, le nekaj več truda zahteva. 

Redna skrb za avtomobil je eden ključnih elementov pri ohranjanju avta v vrhunskem stanju. Po mnenju strokovnjakov pri Avtostopu je 15 minut na teden – obisk pralnice in krpa iz mikrovlaken za čiščenje kabine ob občasnem splošnem čiščenju, ki vključuje tudi temeljito sesanje (še zlasti pri lastnikih psov) – dovolj, da vozilu zagotovimo vso potrebno nego. Ko je škoda zaradi zanemarjanja že narejena, jo je namreč težko popraviti.

Nasveti pri ročnem pranju vozila

Plastika na novih avtomobilih je vzdržljiva in obstojna, in visokotlačni čistilniki je ne morejo poškodovati. Seveda ob upoštevanju navodil čistilnika in z malo zdravega razuma (s šobo se le ne približajte preveč karoserijskemu delu). Pazljivo pa je treba ravnati z gumijastimi deli, kot so obrobe stekel. Tam se je treba izogibati brizganju z razdalje nekaj centimetrov, saj lahko curek vode poškoduje gumijaste dele.

Zlasti pri javnih avtopralnicah je priporočljivo vzdrževati razdaljo približno 30–40 centimetrov med karoserijo in šobo čistilnika. Močan tlak bi namreč lahko »olupil« lak, sploh če je ta že poškodovan.

Umazanije se ne lotevajte z navpičnim kotom, pač pa pod kotom približno 40 stopinj, s čimer jo boste najučinkoviteje odstranili s površine vozila. Ob tem pazljivo na mestih, kjer je lak poškodovan, saj bi curek lahko poškodbo še poslabšal, zato je razdaljo tedaj treba povečati.

Pri pranju podvozja ni potrebne posebne pozornosti, izogibati se je treba le neposrednemu stiku (z razdalje nekaj centimetrov) s končniki in manšetami.

Pri pranju vozila doma se izogibajte izdelkom, kot so čistila za pranje posode ali zobna pasta, ki naj bi pomagala pri poliranju žarometov. Uporabljajte zgolj izdelke, ki so namenjeni negi avtomobila.

Preberite še: 5 rabljenih avtov, ki bi se jih morali bati kot "hudiča"