Ste se kdaj spraševali, zakaj se gumarske znamke tako rade podajo na dirkaške steze? Gre za prestiž, marketing ali kaj drugega?
Odgovor seveda ni tako preprost. Seveda, prestižne zmage na največjih dirkah so lahko odlično marketinško orodje, a cena razvoja dirkaških gum, ki jo je treba dodati k samemu oglaševalskemu vložku, v katerem se gumarska znamka pohvali s temi zmagami, lahko večkrat preseže številke, ki bi bile čisto z marketinškega stališča in vsaj na prvi pogled upravičene.
A seveda je treba na vse to pogledati tudi z druge plati. Zmagovanje nima le hipnega oglaševalskega učinka, saj gre za dolgotrajen strateški projekt, tako da močno poveča ugled znamke, tudi če so vmes obdobja, ko je zmag manj. Dirkaški šport je za proizvajalce gum svetovni oder, na katerem se ne borijo le za večjo prodajo (po sloganu: zmaguj v nedeljo, prodajaj v ponedeljek), temveč tudi predvsem za dolgoročno prepoznavnost ter ugled svojih blagovnih znamk in izdelkov.
Poglejmo na primer Goodyear. Navkljub nekajletnemu premoru pri razvoju najboljših dirkaških gum za največje dirkaške serije je znamka zaradi izjemnih dirkaških uspehov, med katerimi poudarimo 368 zmag v Formuli 1 in več kot 60 let zmagovanja v seriji NASCAR (to je pomembno predvsem za ugled znamke na severnoameriškem trgu), ostala v glavah navdušencev kot športna in tehnično napredna.
Dirke, kot so 24 ur Le Mansa, 500 milj Indianapolisa, Velika nagrada Monaka in 24 ur Nürburgringa, pa ne sodijo le med največje športne dogodke na svetu, so tudi odličen razvojni laboratorij. In ravno tehnični razvoj je poleg neposrednega in posrednega, dolgoročnega oglaševalskega učinka najpomembnejši. Tako kot morajo cestne gume, v katere proizvajalci prenašajo svoje dirkaške izkušnje, izpolnjevati celo paleto ponekod nasprotujočih si lastnosti (na primer oprijem v mokrem in obraba v suhem), so te zahteve pri dirkaških gumah še višje, njihove obremenitve pa še večje. Izkušnje, ki jih lahko inženirji dobijo na eni sami dirki ali v dirkaški sezoni, odtehtajo nekaj let preučevanja obnašanja cestnih pnevmatik.
Zahteve, ki jih dirkaške serije postavljajo pred inženirje, so lahko zelo različne. Tudi ko je govor le o dirkanju na dirkališčih: od vzdržljivih, prilagodljivih gum za vztrajnostne dirke do gum, ki morajo na kratkih dirkah vzdržati obremenitve, ki jih povzročajo izjemno zmogljivi, a tudi težki električni dirkalniki. Poglejmo si na primeru Goodyearove cestne gume Eagle F1 Super Sport, kje so te razlike in kje so skupne točke dirkaške s cestno pnevmatiko.
Pure ETCR
Pure ETCR je dirkaška različica svetovnega prvenstva turnih avtomobilov WTCR. Dirkalniki niso le izjemno zmogljivi (500 kilovatov), temveč zaradi baterij precej težji od klasičnih dirkalnikov, saj imajo kar 1.800 kilogramov. To gume močno obremenjuje, hkrati pa te niso dirkaško gladke, temveč imajo profil, saj dirkalniki enake gume uporabljajo v mokrem in suhem. Zato so morali inženirji razviti dezen tekalne površine, ki dovolj dobro odvaja vodo, hkrati pa ima boke in bloke tekalne površine dovolj čvrste, da prenesejo dirkaške obremenitve – podobno, kot velja za posebno velike bloke na robnem delu cestne gume Eagle F1 Super Sport.
FIA WEC, ELMS in WLN
Vztrajnostne dirke pred dirkaške gume postavljajo predvsem zahtevo po čim večji vzdržljivosti (torej majhni obrabi) ob še vedno vrhunskem oprijemu. Dirkači z enim kompletom gum dostikrat odpeljejo dva ali več segmentov dirke (med dvema dolivanjema goriva), gume običajno zamenjajo šele, ko se za volanom dirkalnika zamenja tudi dirkač. Če k temu dodamo željo, da se sicer gladke dirkaške gume, ki jih (v primeru Goodyearovih dirkaških gum) uporabljajo dirkalniki kategorije LMP2 v svetovnem vztrajnostnem prvenstvu WEC ter prototipi GT3 dirkalniki serije ELMS (pa tudi GT in turni dirkalniki vzdržljivostne serije VLN na Nürburgringu), dobro obnesejo tudi na vlažni oziroma rahlo mokri stezi (da v bokse ni treba zapeljati že ob prvih kapljah dežja).
Hkrati se morajo izkazati tudi v širokem razponu temperatur (v Le Mansu se lahko temperatura steze med dnevom in nočjo razlikuje tudi za 40 stopinj), dirkaču omogočati čim več občutka in vlivati zaupanje (torej, da odpuščajo manjše napake), zato je jasno, da so zahteve domala enake kot pri gumi, namenjeni superšportnim cestnim avtomobilom (na primer Eagle F1 Super Sport na Porscheju 911 GT3 RS), ki mora biti enako zanesljiva v vsakdanjem prometu in na dirkališču.
WTCR in BTCC
Svetovno prvenstvo turnih avtomobilov in angleško prvenstvo turnih avtomobilov BTCC sta med tovrstnimi prvenstvi verjetno še najbliže klasičnim cestnim avtomobilom, a to inženirjem na povzroča nič manjših težav. Ker so avtomobili lahki, dirke pa kratke, morajo narediti dirkaško pnevmatiko, ki se hitro segreje, a z optimalnim oprijemom zdrži celo dirko, poleg tega pa je odporna tudi proti temu, da pride do blokiranja koles, proti poskakovanju čez neravnine in kakšnemu dotiku z ogrado. Se vam zdi to kaj podobno zahtevam, ki jih pred cestne gume postavljajo, na primer, vožnja po razritih lokalnih cestah, plezanja na robnike in seveda tudi avtocestne hitrosti in kako dinamično vijuganje po gorskih ovinkih?