Južnokorejska Kia v zadnjih letih doživlja pravi preporod, tako na tehničnem področju, kjer se vse bolj usmerja v elektriko, kot tudi pri estetiki, kjer kaže dobršno mero drznosti. A nekatere stvari ostajajo.
Na primer najmanjši model Picanto, ki je še eden redkih predstavnikov skoraj izumrlega razreda mestnih malčkov. Ja, res, še pred nekaj leti je bilo vtem velikostnem razredu kar nekaj gneče, danes pa je Picanto v družbi s Hyundaijevim bratrancem i10 precej osamljen.
Osvežitev namesto zamenjave
Tudi to je bil verjetno razlog, da se pri Kii niso odločili za zamenjavo modela, ampak raje za še eno posodobitev , ki je pretežno kozmetična, predvsem pa bistveno hitrejša, enostavnejša in seveda cenejša kot razvoj povsem novega avtomobila, No, če bi vas z vsemi žavbami namazani trgovci poskusili prepričati, da gre za nov avtomobil, boste vedeli, da pretiravajo, kajti v resnici je le prenova tretje generacije.
Ampak kot rečno, hvalevredno je, da sploh še obstajajo tovrstni avtomobili. Picanto je najboljše čase doživljal že kar nekaj let nazaj in pred petimi leti so mu namenili prvo osvežitev. Tokrat je najbolj intenzivno prenovljen sprednji del, kar ni nobeno posebno presenečenje, saj se avtomobilski oblikovalci z osvežitvenimi posegi najpogosteje lotijo prav avtomobilovega »obraza« in mu običajno določijo bolj izrazit, prepoznaven in včasih tudi bolj agresiven videz.
Pri Picantu so stillisti ubrali podobno pot kot pri Kiinih električnih avtomobilih in za tako majhen avtomobil Picantu določili precej ostre poteze sprednjega dela, pri čemer odločilen del odpade na žaromete in masko hladilnika, čeprav sta spremejena tudi blatnika in pokrov motorja. Celota e je kar dobro posrečila in renovirani Picanto je na pogled prijeten avtomobil.
Znotraj brez znatnih sprememb
V notranjosti ni kakšnih zelo očitnih sprememb, z izjemo merilnikov, ki so bili deležni digitalizacije. Vsi podatki so enostavni za branje in armaturna plošča se dobro ujema s preostalim delom kokpita, ki je urejen in dobro oblikovan za ta segment.
Možnosti, kot so ogrevan volan in sedeži ter velik in celovit multimedijski sistem, avtomobil dvignejo nad številne (nekdanje) konkurente, pohvalno je tudi, da so stikala za klimatizacijo ostala mehanska.
Prostornost v zadnjem delu potniške kabine je pričakovano skromna, a glede na velikost avtomobila razmeroma spodobna in tudi udobje sedenja je povsem primerno za ta velikostni razred.
Standardna zadnja klop ima le dva varnostna pasova in vzglavnika, pri nekaterih nivojih oprewprostor za petega potnika je treba doplačati. Prtljažnik sprejme nekaj manj kot 260 litrov, z zloženo zadnjo klopjo sedeže, sicer ni ravnega dna tovornega prostora, vendar lahko majhen mestni avtomobil še vedno sprejme več kot 1000 litrov prtljage ali tovora
"Železna" motorna ponudba
Majhen avtomobil, majhna motorna izbira. No, takšna praksa ni nič nenavadnega Picanto ima lahko 1,0-litrski trivaljni bencinski motor, ali že nekoliko priletni 1,2-litrski štirivaljnik, (kakršen je bil tudi v testnem Picantu) oba pa sta brez podpore prisilnega vpihovanja zraka.
Atmosferski štirivaljnik razvije 58 kilovatov (79 KM), kar bi bilo na papirju dovolj za premikanje nekaj dekagramov manj kot tono težkega avtomobila, a v praksi so zaznavni rahli primanjkljaji. Največja moč se nareč razvije šele pri 6.000 vrtljajih na celoten navor 113 Nm pa je treba čakati do 4.200 vrtljajev. Zato ga je treba za dinamično vožnjo kar precej priganjati v visoke vrtljaje, kjer pa voznika in potnike sooči s precejšnjim truščem.
Pri nizkih hitrostih se ta majhen bencinski stroj razmeroma dobro obnese, medtem ko vožnja po občasno zahteva nekaj prestavljanja navzdol, da se motorju doda nekaj dodatne energije, a tudi bencinski štirivaljnik ne dosega odličnih rezultatov. Glede na kompaktno velikost in že omenjeno nizko težo, je tudi poraba bencina nekoliko nad proizvajalčevimi obljubami; na enormnem krogu je povprečna bencinska žeja nanesla 6,5 litra na 100 kilometrov.
Več pikantnosti ne bi škodilo
Kljub razmeroma subtilni prenovi, je vozniška izkušnja za volanom osveženega Picanta še vedno zanimiva. Pustimo to, da bi si želel več povratnih informacij o stiku koles s podlago in tudi to da v ostrejših ovinkih pride do nagiba, ko se želi notranje pogonsko kolo zavrteti v prazno. Kiini inženirji so hoteli kar najbolje uglasiti udobje in vodljivost, vendar se avtomobil obnaša bolj igrivo kot togo in zato je tudi primernejši za mestno uporabo kot dinamične podeželske ceste ali avtoceste.
Če prej ne, je ob pogledu na cenik jasno, zakaj je v tem velikostnem razredu vse manj avtomobilov in da je na poti izginotja. Namreč Picanto stane toliko kot nekateri za številko večji avtomobili, ki so tudi tehnološko bolje podkovani, prostornejši, zmogljivejši in tudi bolj ekonomični. Čeprav s tem seveda ne namigujem, da gre za slab avtomobil. Nasprotno… le nekaj pikantnosti mu manjka.
