Pred časom smo na naših spletnih straneh objavili intervju z Walterjem Rohrlom, v katerem se je ta skoraj potožil, da avtomobili (tisti najbolj športni, seveda) počasi postajajo prehitri.
Moči motorjev namreč veselo rastejo, še bolj pa skrbi dejstvo, da so avtomobili (večinoma) ne le vedno močnejši, temveč tudi vse težji. Zato so vse hitrejši, še težje pa jih je ustaviti. Ko dvotonsko pošast postavite povprek pri 150 kilometrih na uro, je bolje, da se ne zmotite v oceni, kje se bo drsenje končalo.
Verjamem sicer, da veliko večino takšnih avtomobilov kupijo ljudje, ki vsaj približno vedo, kako jih uporabljati – pa naj to pomeni vozniško znanje in izkušnje ali pa le dovolj pameti, da se ne igrajo z gumbom za elektronski nadzor stabilnosti vozila tam, kjer to (za druge) ni varno. Seveda se vedno najdejo nekatere izjeme (o čemer se je mogoče prepričati na spletnih straneh, ki se ukvarjajo z razbito avtomobilsko eksotiko), a vsaj v povprečju stvar drži. A kaj se zgodi po tem, ko se tak lastnik tega sto in več tisoč evrov vrednega avtomobila naveliča? Potem gre ta (za precej manj denarja, seveda) v druge pa tretje roke ... Pozitivna stran tega je seveda to, da si na koncu nekaj hitrega in zabavnega lahko privoščijo tudi tisti, ki si tak avto želijo (in vedo, zakaj ga želijo in kako ga uporabljati), negativna pa seveda ta, da takrat veliko lažje pade tudi v roke, v katerih postane le še nevodeni izstrelek.
No, ja, sreča v nesreči je, da takšni avtomobili niso prav poceni za vzdrževanje, zato se jim večina kupcev rabljenih avtomobilov izogne. In sreča je tudi, da so že novi tako dragi, da jih na cestah ni tako zelo veliko. A vseeno – misel na podivjanega mladca s svežim vozniškim izpitom v roki v 500-'konjski' pošasti (ki je pri svojih letih seveda tudi vprašljivo vzdrževana) ni najbolj prijetna. Mladi vozniki in stari (a zmogljivi) avtomobili? Zanimivo, da si tega vprašanja ne postavijo tisti, ki so v tej državi zadolženi za prometno varnost ...
Dušan Lukič
