Pred dvema desetletjema predstavljeni superšportnik je bil avtomobil, ki je znova povezal obe britanski ikoni ter ju združilza (vsaj) dve desetletji.
V zadnjih tednih lahko tudi v slovenskih kinematografih spremljamo zadnji del franšize o tajnem agentu Jamesu Bondu. Gre za zadnji del, v katerem v vlogi tajnega agenta nastopa Daniel Craig, tudi tokrat pa njegovo glavno prevozno sredstvo predstavlja Aston Martin DBS. A model, ki je tajnega agenta po 15 letih znova povezal z britansko avtomobilsko znamko ni bil DBS, pač pa njegov predhodnik, V12 Vanquish, ki ga je Pierce Brosnan prvič zapeljal v filmu Die another day, Umri kdaj drugič.
Zadnji Brosnanov Bond je luč sveta uzrl leta 2002 in tako močno pripomogel k promociji novega športnika prebujajoče se britanske znamke. Ta je svojo novo pomlad sicer začela doživljati nekaj let pred tem s predstavitvijo modela DB7 in s tem tlakoval pot svojemu precej bolj uspešnemu nasledniku.
Novinec velja za prvi model, ki ga je v celoti oblikoval Ian Callum, avtor vseh (najbolj uspešnih) Aston Martinov zadnjih dveh desetletij, njegova pot pa se je začela že leta 1998 s predstavitvijo koncepta 'Project Vantage' na avtomobilskem salonu v Detroitu. Zasnovan je bil kot kupe z dvema oziroma štirimi sedeži, Callum pa naj bi se pri njegovem oblikovanju močno zgledoval po modelu DB4 Zagato.
Vanquish in tri leta pred tem predstavljen koncept sta si sicer izredno podobna, povezujejo pa ju tudi ključni elementi, ki so skrbeli za prepoznavnost vozila. Med njimi so bili maska hladilnika, okrogel sklop luči, ki je združeval pozicijske luči in smernike, reže za odvod toplega zraka v blatnikih, globoko pod vrata ugreznjeni pragovi vrat in poudarjeni zadnji blatniki.
A Vanquishev uspeh ni prišel zgolj zaradi njegovih linij, njegove oblike. V resnici je šlo namreč za enega tehnološko najbolj naprednih avtomobilov. Njegova karoserija je bila namreč v celoti izdelana iz aluminija, vsaka plošča pa je bila nato ročno pritrjena na okvir. Kletka vozila in dno sta bila nato s pomočjo zakovic pritrjena na sredinski greben, ki obdaja menjalnik in je bil v celoti izdelan iz ogljikovih vlaken, enak material pa je služil kot osnova za notranje panele, sprednji okvir za vpetje koles. Izdelava je bila sicer računalniško nadzorovana.
(Veselo) slovo in konec nekega obdobja
Napredna tehnologija pa je skrbela tudi za boljše počutje voznika med vožnjo. Šestlitrski 12-valjnik je bil namreč povezan s samodejnim menjalnikom, ki je kot prvi v zgodovini znamke omogočal pretikanje s pomočjo obvolanskih ročic. Dno vozila je bilo medtem povsem ravno, kar je omogočalo ustvarjanje Venturijevega efekta, podtlaka pod vozilom, zaradi česar je bil Vanqusih še nekoliko bolj stabilen tudi pri visokih hitrostih preko 300 kilometrov na uro v običajni izvedbi oziroma preko 320 kilometrov v izvedbi Vanquish S.
Aston Martin je Vanquisha proizvajal šest let, pri tem pa je proizvodnja presegla vsa pričakovanja. Sprva so namreč nameravali izdelati 300 vozil na leto (proizvodnja enega avtomobila je trajala osem tednov), a je veliko povpraševanje proizvodnjo dvignilo na 500 vozil letno. Proizvodne hale tovarne Newport Pagnell je tako zapustilo 2.589 vozil, zadnji izdelani Vanqusih pa je prinesel tudi konec proizvodnje v omenjeni tovarni – vsaj do leta 2017, ko so pri Aston Martinu vzpostavili tako imenovani 'Heritage' program za izdelavo maloserijskih klasičnih modelov.