WEC – Svetovno prvenstvo v vztrajnostnih dirkah - Nova doba

Po prvi tretjini letošnje sezone svetovnega vztrajnostnega prvenstva FIA WEC lahko mirno zapišemo, da so se nova pravila izkazala.

Moštvo Alpine letos dobro konkurira Toyoti, kljub temu, da njihov dirkalnik nima hibridnega pogona. (foto: Dppi) Dppi
21. 7. 2021

Največja novost v letošnji sezoni so novi dirkaški razredi, predvsem novi najvišji razred – LMH oziroma Le Many Hypercar. Najprej po poplavi in kasneje po primanjkljaju različnih klasično in hibridno gnanih prototipov najvišjega razreda je FIA v sodelovanju z ACO (organizatorji 24 ur Le Mansa, največje in najpomembnejše vztrajnostne dirke) sprejela nova pravila za ta razred. V osnovi to pomeni največ 500 kilovatov skupne sistemske moči motorja z notranjim zgorevanjem in morebitnega hibridnega sistema (na ravnini predpisi dovoljujejo celo do tri odstotke več), 1.300 kilogramov minimalne mase in sistem BOP (Balance of Peformance). Torej skupek predpisov, s katerim organizatorji glede na dosežene rezultate sproti določajo nekatere parametre posameznih dirkalnikov (masa, skupna moč in podobno), da bi bili tako dirkalniki čim bolj izenačeni.

Nova pravila, nova imena

Ob trem hibridni pogoj ni nujen, je le mogoč: električni del morebitnega hibridnega sistem mora namreč biti nameščen tako, da poganja in regenerira le na prednjih kolesih, povsem ločeno od klasičnega pogona zadnjih koles. Tako so dirkalniki lahko tudi dovolj modularni, hkrati pa imajo tako dovolj možnosti tudi manjša moštva. Trenutno sta takšni manjši moštvi dve, obe le s klasično gnanimi dirkalniki: ameriški Glickenhaus in Alpine, ki dejansko uporablja lanske Rebellionove dirkalnike.

Na drugi strani je tovarniško moštvo Toyote s hibridnim dirkalnikom, ki se mu bo že v naslednji sezoni pridružil povratnik Peugeot, leta 2023 pa še Porschejevo moštvo (in s skoraj enakim dirkalnikom tudi Audijevo). Enako velja za BMW, blizu pa sta tudi nastopa McLarna in Cadillaca. Nova pravila so stroškovno dovolj učinkovita, da so privlačna tako za zasebnike kot za tovarniška moštva – tudi za ameriška, saj se bo razredu LMH že naslednjo sezono pridružil razred LMDh (Le Mans Daytona h), ki bo po zmogljivostih domala izenačen z LMH, bodo pa moštva uporabljala enake dirkalnike z enakimi pogonskimi sklopi.

Pri tem bo dirkalnik lahko eden od štirih, ki bodo na voljo (Dallara, Multimatic, Ligier ali Oreca), za obvezno hibridne poganske sklope (ki bodo poganjali le zadnja kolesa) pa še ni znano, kateri oziroma koliko bo ponudnikov. V ameriški seriji IMSA, ki si bo od naslednjega leta delila pravila s FIA WEC, sta to Cadillac in Accura, Mazda pa se po letošnji sezoni umika.

Enotne pnevmatike – tokrat Goodyearove

Medtem ko je v najvišjem razredu svetla predvsem prihodnost, je drugi najvišji razred zanimiv že ves čas, to sezono pa še posebej. Letos namreč moštva uporabljajo tudi enake gume. Po predlanski vrnitvi Goodyeara na vztrajnostne dirke in lepem kupčku zmag, ki so si jih lani v razredu LMP2 nabrali v Goodyearove gume obuti dirkalniki, so to znamko pnevmatik organizatorji letos (in za naslednje sezone) izbrali za uradnega opremljevalca. Tako imajo moštva na voljo enake gume, s čimer je dirkanje bolj izenačeno in zanimivo.

Se je pa letos izkazalo, da so dirkalniki razreda LMP2 tudi (ali pa predvsem) zaradi gum po zmogljivostih celo blizu dirkalnikom LMH (in predvsem LMDh), še bliže pa bi jim lahko postali čez dve sezoni, ko bodo nova pravila tudi v razred LMP2 prinesla hibridni pogon. Celotna tehnologija bo temeljila kar na dirkalnikih razreda LMDh, le da bodi imeli manj moči in več aerodinamičnih omejitev. Namesto 500 kilovatov bo njihova moč znašala okoli 450 kilovatov (trenutni standardizirani 4,2-litrski V8 jih ima 460, torej 40 manj kot lani).

Pri avtomobilih GT sta tu dve kategoriji, ki bosta bosta ostali tudi v prihodnje: ​LMGTE Pro in LMGTE Am. Tehnično sta skorajda enaki, različne so le omejitve pri voznikih: v podrazredu Am morata biti vsaj dva v nižjih razredih (eden največ bronasti in eden največ srebrni, uvrstitev voznika je določena glede na pretekle uvrstitve in izkušnje).

Prvi dirki prvenstva v Spaju in Portimau sta prinesli slavje Toyoti. So se pa ti morali obakrat krepko potruditi, saj so v moštvu Alpine po štirih oziroma osmih urah dirkanja zaostajali le za okoli minuto, kar je na vztrajnostnih dirkah za zasebna moštva odličen rezultat. Še bolj napeto je bilo v razredu dirkalnikov, obutih v Goodyearove gume – očitno se bosta za vrh na koncu sezone borili predvsem moštvi JOTA in United Autosports. A razlike se v tem razredu po nekaj urah dirkanja merijo v sekundah.

Drugo tretjino sezone bo sredi julija odprla šesturna dirka v Monzi, nato pa se bodo moštva preselila v Le Mans. Tam bodo dirkali 21. in 22. avgusta, sicer ne z okoli četrt milijona gledalcev, kolikor jih je dirke v Le Mansu spremljalo v predkoronskih časih. So pa organizatorji prepričani, da bodo lahko sprejeli vsaj 50 tisoč gledalcev, ki bodo seveda dali dirki tisti pravi čar.