Mineva četrt stoletja od začetka prodaje Volkswagnovega modela Lupo (volk), ki ga je nasledil anemični in neuspešni Fox.
Proti koncu 90. let prejšnjega stoletja so prišli v modo avtomobili najmanjšega formata. Pri Fordu so na svet spravili malčka z imenom Ka, pri Fiatu so imeli Cinquecento in Seicento, Peugeot je rjovel z najmanjšim levčkom 106, Renault je koval uspeh s Twingom in ob vseh je bil v tej druščini tudi ekstremistični Smart. Za vse je bilo dovolj kupcev in svoj prostor v najmanjšem razredu so videli tudi pri Volkswagnu.
O majhnem avtomobilu so sicer razmišljali že leta 1991, ko so na avtomobilskem salonu v Frankfurtu predstavili 3,15 metra dolgega, oziroma bolje rečeno kratkega malčka s takrat vizionarskim dvovaljnim hibridnim motorjem, ki so mu nadeli ime Chico. Ko je bilo že vse pripravljeno za izdelavo prototipov in so načrtovali serijsko proizvodnjo, je projekt ustavil neizprosni Ferdinand Piëch, ki je leta 1993 postal prvi mož Volkswagna.
Vendar pa ideja o mestnem malčku ni ostala pozabljena v predalih. Jeseni 1998 je Volkswagen poslal v boj 3,53 metra dolgega Lupa, večinoma identična Arosa španskega Seata, ki je bil že takrat pod streho Volkswagnovega koncerna, pa je obstajala od pomladi 1997. Lupo v italijanščini ne pomeni nič drugega kot volk in to je bila asociacija na proizvodno lokacijo v Wolfsburgu, od koder so malčka sredi leta 2001 preselili v tovarno v Bruslju.
Velik del tehnologije je prišel iz tretje generacije modela Polo, tudi skrajšana Lupova platforma A00 in večina motorjev. Začelo se je na bencinski strani s pogumnim 1,0-litrskim trivaljnikom s 37 kilovati (50 KM), sledil mu je 1,4-litrski štirivaljnik s 55 ali 74 kilovati (75 ali 100 KM, kasneje tudi s 44 kilovati (60 KM).
Najmočnejša bencinska motorja sta bila 1.4 FSI s 77 kilovati (105 KM) in štirivaljnik z 1,6 litra prostornine in 92 kilovati (125 KM), ki je razgrajal v Lupu GTI in ga potegnil do največje hitrosti 205 km/h. Za varčneže sta bila na voljo atmosferski dizelski štirivaljnik 1.7 SDI s 44 kilovati (60 KM) ter turbinski trivaljni 1.4 TDI s 55 kilovati (75 KM). In kot tehnični vrhunec je bil tu še kompleksen 1,2-litrski TDI s 45 kilovati (61 KM) z normirano porabo 2,99 litra na 100 kilometrov. Z njim je Lupo 3L postal eden prvih trilitrskih serijskih avtomobilov.
Lupo je bil deležen predvsem pohval lege na cesti in zanesljivosti zavor, kritiki pa so mu zamerili skromen prtljažnik (130 do 400 litrov) ter razmeroma visoko ceno. V pokoj so malčka poslali pri rosnih sedmih letih in po 477.000 izdelanih primerkih. A zaradi nagajivih sprednjih luči in živahnih karoserijskih barv je še po četrt stoletja videti mladosten.