Se nam končno obetajo 'čisti' baterijski sklopi za električne avtomobile?

Rešitev za skoraj nesporno pridobivanje redkih kovin se skriva globoko v Tihem oceanu.

Se nam končno obetajo 'čisti' baterijski sklopi za električne avtomobile? (foto: Volkswagen) Volkswagen
21. 9. 2020

Baterijski sklopi, namenjeni električnim avtomobilom so vse od popularizacije elektrificiranih avtomobilov najbolj na udaru zaradi njihove pridelave, ki zahteva rudarjenje redkih kovin, zaradi česar nedvomno povzročajo (vsaj posredno) škodo okolju. Kot kažejo zadnje raziskave pa se v Tihem oceanu, natančneje v Clippertonskem prelomu skriva pravi naravni zaklad, ki bi lahko skoraj povsem izničil to težavo.

Za potrebe proizvodnje baterijskih sklopov podjetja po svetu potrebujejo različne drage in redke kovine kot so kobalt, baker, mangan in pa seveda nikelj, ki velja za glavno sestavino. Te kovine nato v tovarne prihajajo iz različnih koncev sveta; rudarjenje kovin namreč poteka po celem svetu, zaradi česar že zgolj transport teh surovin s seboj prinača določen ogljični odtis.

Zadnje raziskave pa kažejo na to, da se na dnu Tihega ocena na relativno majhnem področju skrivajo tako imenovane nodule, področja, kjer se v polimetalnih nudolah nahajajo zaloge vseh glavnih surovin, potrebnih za izdelavo baterijskih sklopov. Kot kažejo prvi rezultati naj bi se na omenjenem področju nahajalo dovolj surovin za izdelavo zadostnega števila baterijskih sklopov za približno eno milijardo električnih avtomobilov.

Kot poudarja doktor Steven Katona soustanovitelj organizacije Ocean Health Index bi sicer za proizvodnjo zgoraj navedene količine baterijskih sklopov morda res poškodovali večjo količino tal oziroma morskega dna (508.000 kvadranih kilometrov dna v primerjavi s 156.000 kvadratnimi kilometri zemlje), a bi pri izkopavanjih za kar 15-krat zmanjšali količino izpustov CO2, saj je na morskem dnu naložena bistveno manjša količina plina, ki najbolj prispeva h globalnemu segrevanju, kot pa v kopnem, kjer se med drugim nabira v vegetaciji.

Rudarjenje na morskem dnu bi tako v praksi pomenilo, da bi se količina izpustov CO2, ki jih pridela človek neposredno pri iskanju zgoraj omenjenih kovin zmanjšala za med 70 in kar 75 odstotkov, posredno pa bi bil ta upad še nekoliko večji. Vsekakor omembe vredni prihranki v boju proti globalnemu segrevanju.

Preberite tudi