Dirkaški oče ali mama lahko nad avtomobilskim športom navdušita tudi otroke, dirkaški geni pa kljub temu še niso zagotovilo za uspeh. Uspešne naslednike poznamo tako iz formule 1 kot svetovnega relija, enako pa tudi iz slovenskega dirkanja.
»Bil sem še premlad, da bi se vsega natančno spomnil. Čeprav nisem bil takoj usmerjen v avtomobilsko dirkanje, temveč so me starši sprva pošiljali tudi na treninge hokeja, je bil očetov vpliv le premočan,« mi je na reliju Monte Carlo povedal Oliver Solberg, danes 20-letni sin enega največjih reli zvezdnikov Pettra Solberga. Ko je bil ta leta 2003 svetovni prvak, se je mali Oliver še komaj kobacal naokrog, letos pa kot najstnik že vozi za Hyundaijevo tovarniško moštvo. Skupaj s Kallejem Rovanpero, prav tako sinom nekdanjega vrhunskega voznika Harrija Rovanpere, sta vsaj v reliju najbolj očitna predstavnika generacije sinov, ki nadaljujejo uspešno kariero svojih očetov.
Rovanperä je bil že svetovni prvak v WRC2 in lani je postal najmlajši zmagovalec relija za svetovno prvenstvo. Oba sta tipična predstavnika skandinavske starševske šole, kjer malčke prej kot na kolo posadijo kar za volan avtomobila in se nato ti z njimi »igrajo« na domačem zamrznjenem jezeru ali zapuščenih makadamskih cestah.
Starša Solberga in Rovanpere sta bila oba tovarniška voznika relija, a tudi v formuli ena sta za karieri danes največjih zvezdnikov Maxa Verstappna in Lewisa Hamiltona zaslužna predvsem njuna očeta. Hamiltonu je začetke omogočil oče Anthony, aktualnemu svetovnemu prvaku pa oče Jos Verstappen, tudi sam nekoč voznik formule ena. V kraljici avtomobilskega športa je podobnih primerov še več. Spomnimo le na nekdanja svetovna prvaka Nica Rosberga in Jacquesa Villeneuva (prvi je sin Kekeja Rosberga, drugi karizmatičnega Gillesa Villeneuva), pa danes tudi Micka Schumacherja in seveda Carlosa Sainza jr. Njegov oče, španski dirkaški »El Matador« in dvakratni svetovni prvak v reliju, je še danes aktivni dirkač na vztrajnostnih puščavskih relijih.
Tudi pri nas velja – kri ni voda
»Kri ni voda,« sem pred 20 leti zapisal v poročilu po eni od zmag Luke Pirjevca, ki je odlično vozil v Pokalu Seicento in bil tam tudi prvak. Luko je ves čas tesno spremljal oče Stojan, nekoč tudi odličen voznik relija in gorskohitrostni državni prvak s kultnim BMW M3.
»Že pred koncem njegove kariere sem nastopal v kartingu, a se v tem obdobju dirk nismo lotevali tako resno. Mislim, da vloga očeta pri mojem navdušenju nad avtomobili niti ni tako velika. Morda, kaj pa vem, je nekoliko podzavestna. Vedno sem bil navdušen ob njegovih zmagah, tako da moja ljubezen do avtomobilskega športa niti ne sme posebej čuditi,« je povedal Pirjevec, ki se je nato preizkušal tudi v Italiji, a športno pot tudi kmalu končal.
Če izvzamem karting, je najbolj uspešno svoje dirkaške gene v slovenskem avtomobilizmu izkoristil Igor Dekleva. Njegov oče Slavko, ki je po daljši bolezni lani preminil, je že v mladih letih vozil karting in sredi osemdesetih let tudi Porscheja 911. Največje uspehe je dosegal pod zastavo Slovenije, ko je z dirkalniki ST osvajal naslove državnega prvaka na gorskih in krožnih hitrostnih dirkah. Ko se je njegova kariera počasi zaključevala, je bil med njegovimi tekmeci tudi že sin Igor.
Najprej je z Alfo 156 vozil v pokalu SNP, po očetovem umiku pa ga je zamenjal v Alfi 156 različice ST in leta 2006 družini Dekleva ubranil naslov gorskega prvaka v skupni razvrstitvi. Ker Alfin dirkalnik kmalu ni bil več konkurenčen in je obstal na gorskih dirkah v senci vse bolj predelanih Delton, ga je Dekleva po sezoni 2007 prodal v Veliko Britanijo. Skupno je bil Igor na gorskih in krožnih dirkah šestkrat državni prvak v različnih razredih.
Enako pomemben vpliv je imel na kariero svojega sina tudi Alojz Prek. Bil je eden izmed pionirjev kartinga v Sloveniji, in to še v časih, ko so dirke prirejali na ulicah številnih slovenskih mest. Nekoč je v Jesolu dirkal tudi skupaj z Ayrtonom Senno. V nekdanji Jugoslaviji je osvojil tri naslove državnega prvaka in nato skrben pristop, tako za dirkalnik kot tudi za telo, prenesel na sina Aleša. Ta je bil sprva tudi odličen alpski smučar, a se je nato usmeril le še v avtomobilsko dirkanje. Na gorskih dirkah je bil državni prvak leta 2012, kar je bilo leto po tistem, ko je z Mitsubishi Lancerjem osvojil tudi evropski gorskohitrostni naslov. Prek je še vedno edini slovenski dirkač, ki se lahko ponaša s takim uspehom.
Talent je prehajal tudi na ženski del nasledstva
Prav v kartingu je bilo največ primerov uspešnih staršev in njihovih otrok. Veliko uspehov je dosegla družina Jerančič. Najprej oče Franci in nato tako Domen kot Nina Jerančič, ki so skupaj po Evropi potovali s kombijem. Uspehe očeta Mirka je v kartingu nadaljevala tudi Lucija Živec, ki je kariero nadaljevala tudi v reliju. Podobno je bil po očetu Antonu v kartingu izjemno uspešen tudi njegov sin David Rotar. Na evropskem prvenstvu je v hudi konkurenci prišel do 7. in 8. mesta, kar je še danes eden največjih uspehov slovenskega kartinga. Jerančiči so se tako kot Živčevi umaknili iz športa, pa tudi Rotarjevi so se umaknili iz dirkanja.
»Ko se je sin odločil za dirkanje, smo bili več skupaj, saj je cela družina navijala zanj in ga spodbujala. Hčerka pa je začela peti in sem jo vozila po Sloveniji na nastope in intervjuje. Nato pa je sledil študij, odločila ste se za prioritete in oba pristala v družinskem podjetju. Saj veste, kaj pravi pregovor – da na mladih svet stoji,« pravi Matejka Rotar, mama enega najuspešnejših kartistov v Sloveniji. Eno leto so doma uspeli preživeti le tri konce tedna.
Starševske naveze še delujejo
Kljub temu pa je mogoče na dirkah v Sloveniji še danes videti v dirkaškem kombinezonu tako očete kot otroke. V reliju je tak primer Andrej Mrak z Vojskega nad Idrijo. Že v osemdesetih je začel voziti fička, saj je mimo njegove domačije vodila najdaljša hitrostna preizkušnja relijev v Sloveniji. Mrak tudi danes vozi fička, zelo uspešna pa sta bila v reliju njegova sinova. Najprej Jan in v zadnjih letih mlajši Nejc, ki je s Suzuki Swiftom kar dvakrat postal državni prvak v diviziji I. Predlani je bil tudi mladinski državni prvak v reliju.
Nasvete si lahko neposredno izmenjujeta tudi Aleks in Matic Humar. Ta je bil lani državni prvak v reliju v diviziji III in gre po stopinjah očeta, ki je bil absolutni slovenski državni prvak v reliju kar petkrat. Ko je bil Aleks leta 1999 zmagovalec prve sezone Pokala Seicento, je bil Matic komaj petletni otrok.
Na gorskih dirkah je lani izstopala zgodba kar treh generacij družine Trček. Najmlajši Nejc je bil eden najuspešnejših v mladinski kategoriji, njegov oče Klemen je z MG ZR 105 postal državni gorski prvak v diviziji I, na dirki v Lučinah pa se jima je pridružil še Klemnov oče in Nejčev dedek Daniel. Med tremi generacijami Trčkove dirkaške družine je bilo kar 43 let razlike.
Pa s tem seznam podobnih družinskih navez še nikakor ni končan. Boštjan Avbelj, lani s Škodo Fabio Rally2 zmagovalec dveh relijev v Italiji (Piancavallo, Bassano), je sin nekdanjega odličnega motokrosista Marjana Avblja; v reliju je začel dirkati mladi Nik Prunk – njegov oče Martin je nekoč prav tako vozil reli.
Očetovi dirkaški geni so zagotovo lahko pomembni, niso pa nujno potrebni in tudi ničesar sami od sebe ne pomenijo. Nekaj sinov v Sloveniji kljub uspešnim staršem, na primer pri Darku Peljhanu in Samu Valantu, ni zašlo v dirkaške vode. A tudi na mednarodni ravni pomoč staršev ne zagotavlja vselej uspeha. V preteklosti sta poskušala sinova Arija Vatanena in Markkuja Alena, a pravega preboja ni bilo ne pri Maxu Vatanenu ne pri Antonu Alenu.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja