Enzo Ferrari: 34 let od slovesa čudaka in genija, spoznajte nekaj manj znanih anekdot!

Sredi avgusta je minilo 34 let, odkar je odšel Enzo Ferrari. Človek, ki se je z velikimi črkami zapisal v zgodovino avtomobilizma in dirkalnega športa. In čigar priimek še danes zbuja občudovanje in strast. A bil je seveda tudi človek, ki je znal narediti veliko napak. Mogoče je ravno zaradi njih in svojega čudaškega obnašanja postal eden največjih.

Enzo Ferrari: 34 let od slovesa čudaka in genija, spoznajte nekaj manj znanih anekdot! (foto: Ferrari) Ferrari
22. 8. 2022

Enzo Anselmo Giuseppe Maria Ferrari se je rodil leta 1898 in se hitro podal v svet tehnike in avtomobilov, preko brata naj bi celo bil del zgodbe o nastanku logotipa njegove avtomobilske znamke, a bil je tudi po svoje zanesenjak, ki mu ni bilo para. Znal je iz tako rekoč ničesar narediti imperij, ki je bil pogosto na robu propada, a je preživel in je še vedno del najbolj žlahtnega dela avtomobilizma. A bil je tudi čudak z nadvse nenavadnim zasebnim življenjem in pogledov, ki so se pogosto izkazali na zelo zgrešene.

Napak v njegovem življenje ni manjkalo, a se teh ni preveč sramoval. Čeprav jih je zato pogosto tudi dobil po glavi. Piera Lardija, nezakonskega sina, ni hotel priznati dokler je bila živa Enzova žena. Danes Piero Lardi Ferrari ostaja ena zadnjih živih povezav s slovitim Enzom.  

Njegovi večni rdeči dirkalniki so bili hitri, a tudi prave skulpture na štirih kolesih. Pri vsaj eni izjavi pa pošteno brcnil v temo. »Dirkalni avtomobili morajo imeti motor spredaj, tudi konji vlečejo kočijo in je ne rinejo.« To je izjavil v času, ko se je formula 1 počasi prehajala v obdobje dirkalnikov z zadaj nameščenim motorjem. Za piko na i je pogosto podcenjevalno govoril o angleških garažistih, lastnikih dirkaških ekip iz Anglije, ki so res imeli svoje delavnice v navadnih garažah ali utah. Na koncu so mu ti garažisti dali vetra.

Kar ga ni odvrnilo od tega, da je znal biti pravi mali tiran. Če je bila ekipa v nedeljo na dirki slaba, je v ponedeljek norel po tovarni in vpil vse povprek. Na koncu je od takratne svoje desne roke zahteval, da odpusti vse delavce. Te so potem uradno odpustili in ko je prišel naslednji dan v službo, tam seveda ni bilo nikogar. In se je čudil, kje so vsi, saj morajo pripraviti vse za naslednjo dirko. Ko so mu povedali, da jih je odpustil, je samo zamahnil z roko in rekel, da naj se hitro spet narišejo v tovarni.

Če bi si mislili, da je užival v svojih prestižnih hitri cestnih avtomobilih, bi se zmotili. Njegovo prevozno sredstvo je bil Peugeot 404 in kasneje 504. Bil je malce predelana različica, v srebrni barvi, z usnjenimi sedeži, namesto serijskega volana je imel Nardijev volan, meglenki pa je imel od Lancie Flaminie. Enzo nikoli ni povsem pojasnil, zakaj ravno Peugeot, a mnogi ugibajo, da je nanj vplival njegova sestra, ki je živela v Franciji in je prihajala na obiske z avtomobilom te znamke. In tudi druge člane ekipe je v določenih letih vzpodbujal k temu, da naj izberejo Peugeote, seveda v karavanski izvedbi, ker je prostora že takrat prav tako primanjkovalo.

Da je njegova beseda veljala več kot sto podpisov na papirju, se je prepričal tudi nekdanji dirkač Gerhard Berger. Avstrijec je bil zadnji voznik, ki je z njim osebno podpisal pogodbo in prvi, ki je dobil dirko za Ferrari po Enzovi smrti. Ko je prišel na pogovor v znamenito hišo z rdečimi polkni na testi stezi v Fioranu, ga je Enzo nekaj časa ignoriral in govoril po telefonu. Berger pa se je dolgočasil na usnjenem naslonjaču in opazoval skromno opremljeno pisarno.

Nekaj kosov pohištva, velik bakelitni telefon, na mizi fotografija Dina Ferrarija (ta je umrl v 24. letu starosti zaradi mišične distrofije) in na zidu velika slika Gillesa Villeneuva. Edinega dirkača, za katerim je Enzo resnično žaloval, čeprav je vedno govoril, da je za vsakega voznika formule 1 prava čast, če pusti življenje v rdečem dirkalniku in si tako prisluži nesmrtnost. Ko je Enzo prenehal govoriti po telefonu, je nekaj časa strmel v Bergerja in ga vprašal: »Kako hiter si?« In Berger mu je odgovoril: »Hitrejši kot tvoji dirkalnikiPo nekaj sekundah je Enzo iztegnil roko in rekel, da sta dogovorjena, za ostale malenkosti kot je denar, pogodbi in podobno pa naj se dogovori v pisarni.

Ko je naslednje leto prišel čas za podaljšanje pogodbe, ga je Ferrarijeva desna roka spomnil, da bi prišel čas za nove pogovore. Ko mu je Berger omenil, koliko denarja hoče, je Italijan poskočil, da to pa ne bo šlo in da tega ne more reči Enzu. »Ne bom mu jaz, ti mu boš rekel,« mu je odvrnil Berger. In dodal, da je bilo potem nekaj časa v Enzovi pisarni  zelo glasno, na koncu pa je v pogodbi dobil želeni znesek.    

Sicer pa je bil Berger zaradi svoje lahkoživosti dobro zapisan pri Enzu. Po slabi nedeljski dirki je Ferrari postrojil vse člane ekipe in hotel izvedeti, kaj je šlo narobe. Takrat sta bil v ekipi Berger in že pokojni Michele Alboreto, in v Alboreta je vrtal, zakaj ni bil hitrejši. Ko je prišel do Bergerja, ga je samo vprašal, če mu je preko vikenda uspelo v hotelsko sobo odpeljati kakšno grupijevko. In je takoj potem prešel na naslednjo žrtev v ekipi. 

In še nekaj je bilo značilno za Enza. Nikoli ni rad hodil na dirke, v sezoni je šel le na eno in sicer v Monzo pa še to samo v soboto, v nedeljo pa je dirko spremljal doma. Človek dirk očitno v kasnejših letih ni več užival v naelektrnem dogajanju na stezi in v paddocku.