Zmagovalci zahrbtnih labirintov! Predstavljamo šest dirkačev F1, ki so enkrat slavili v Monaku - in nikjer drugje več

Dirka v Monaku je že od samega začetka nekaj posebnega nevarna, skorajda klavstrofobična, a tudi prestižna. Zato je zmaga v kneževini še malce več vredna, ker je dokaz, da se je dirkač dobro znašel v labirintu zahrbtnih ovinkov. 

Zmagovalci zahrbtnih labirintov! Predstavljamo šest dirkačev F1, ki so enkrat slavili v Monaku - in nikjer drugje več (foto: Renault) Renault
27. 5. 2022

A v zgodovini sodobne formule 1 je ravno Monako, na katerem je sicer težko zmagati, mesto posebnega zadovoljstva za šest dirkačev. Tistih šest, ki so v karieri uspeli zmagati na samo enem dirkališču. A na tem, ki dejansko največ šteje.

Monako. Ozka steza, ob običajnih dnevih pas asfalta, poln vsakodnevnega prometa, se ob dirkaškem koncu tedna spremeni v pravi tobogan adrenalina. V tobogan, o katerem pravijo dirkači, da se pri 180 km/h že tako ozke ulice skrčijo na tanko črto in pravo past za dirkače.

Na kateri se vsaka kazen lahko grdo kaznuje, najmanj z razbitim dirkalnikom ali kakšno preluknjano gumo, če ne še kaj hujšega.

A zmagati na dirki, ki jo po navadi obišče veliko pomembnežev iz sveta filma, zabave, poslovanja, je vredna še toliko več.

Poleg 500 milj Indianapolisa in 24 ur Le Mansa je VN Monaka del te velike trojice, na kateri je dano zmagati le redkim.

Od prvega dirke v kneževini leta 1929 dalje, ko je na njej zmagal William Grover-Williams (Buggati Type 35B), ki se je kasneje med drugo svetovno vojno kot član odporništva boril proti nacistom in umrl kot nemški ujetnik februarja ali marca 1945 v taborišču Sachsenhausen. 

Še večja ironija pa je, da je do sedaj na tej dirki uspelo zmagati šestim dirkačem, ki so zmagoviti šampanjec lahko okusili le v Monaku.

2004: Jarno Trulli

Eden najmlajših zmagovalcev Monaka je bil Jarno Trulli.

Italijan, ki se je v kartingu kalil vzporedno s Slovenko Nino Jerančič, je leta 2004 prekinil serijo zmag Michaela Schumacherja.

Trullijev Renault R24 s trilitrskim motorjem V10 je bil hiter že na kvalifikacijah, tako je prvič v karieri dirko začel z najboljšega startnega mesta in ga tudi unovčil z zmago. Edino v svoji karieri.

Še pred koncem leta so ga pri Renaultu postavili pred vrata, Trulli je odšel k Toyoti, s kateri je še sedemkrat stopil na zmagovalne stopničke. A nikoli več na najvišjo.

Mimogrede, tudi avtor tega prispevka je imel čast, da je leta kasneje na stezi v Budimpešti odpeljal nekaj krogov ravno s tem dirkalnikom, s katerim je Trulli slavil v kneževini. Izkušnja je bila prava znanstvena fantastika.  

1996: Olivier Panis

Sezona 1996 je poskrbela za eno najbolj norih dirk v zgodovini tega športa, odvila pa se je v Monaku, kjer so do ciljne zastave pripeljali le trije dirkači.

Olivier Panis, takrat izkušeni dirkač ekipe Ligier, je dirko začel šele s 14. mesta. Eden od »pogojev« da se ali zapleteš v trčenje na startu ali pa obtičiš za katerim od tekmecev, ker je v Monaku pač težko ali skoraj nemogoče prehitevati.

A deževno vreme je naredilo svoje, trčenja in odstopi so se vrsti kot po tekočem traku, tako da so vmes skorajda tudi ekipe izgubile pregled nad tem, kaj se dejansko dogaja na stezi.

Panis pa je mirno odpeljal svojo dirko, se izogibal težavam in samo čakal na napake drugih. In te so se, kot omenjeno, vrstile ena za drugo, zato so v cilj dejansko pripeljali le trije dirkači.

To je bila zadnja zmaga za ekipo Ligier in Panis je bil zadnji Francoz, ki je uspel zmagati v kneževini.

Leto kasneje (mimogrede, tega leta je peto mesto v Monaku zasedel Mika Salo, ki je odpeljal pametno in varčno dirko in se ni niti enkrat ustavil v boksih), si je Panis v Kanadi zlomil nogo v nesreči in se nato ob koncu sezone vrnil v ekipo (ta je med tem postala Prost).

V formuli 1 je vztrajal še šest let in nastopal za ekipe Prost, BAR in Toyota. Zmagal pa ni nikoli več.

1972: Jean-Pierre Beltoise

Že v tem letu se je pokazalo, da je dež eden od nujnih dejavnikov, da lahko v Monaku gledamo nenavadne dirke.

Jean-Pierre Beltoise je v svojih 86 dirkah zmagal le na tej v Monaku.

S svojim BRM je dirko začel kot četrti a že na startu kot po čudežu povedel. Potem je imel edini jasen pogled na stezo, ostali dirkači so skorajda na slepo tipali med ogradami tik ob stezi.

To je bila tudi zadnja zmaga za ekipo BRM, s katero je tudi Beltoise po koncu sezone 1974 končal kariero.

Umrl je leta 2015, star 77 let, v Dakarju, kjer je živel zadnja leta za posledicami srčnega infarkta.

1955/1958: Maurice Trintignant

Maurice Trintignant pa je poseben primer. Francoz ni zmagal le enkrat v karieri, pač pa dvakrat, a obakrat ravno v Monaku.

Tako na dirki leta 1955 kot 1958 je bil najhitrejši, a to sta bili tudi njegovi edini zmagi v 81 dirk dolgi karieri v formuli 1.

Že v času prve zmage je bil star 37 leti in je bil del formule 1 vse od njenega začetka leta 1950.

Vse do prestopa k Ferrarju ni imel konkurenčnega dirkalnika, potem pa je 1955 z rdečim dirkalnikom podedoval uvrstitev, ker sta imela dirkača Mercedesa Juan Manuel Fangio in Stirling Moss tehnične težave, Alberto Ascari pa je s svojim dirkalnikom pristal v morju ob stezi.

A do konca sezone in v 1956 Francoz ni osvojil niti ene točke več.

Leta 1958 pa je s cooper-climaxom ekipe Walker spet prišel na svoj račun. Na dirki ni sodeloval Fangio, v pravi orgiji odstopov pa so predčasno dirko končali Jean Behra, Tony Brooks, Mike Hawthorn, Stirling Moss in Graham Hill.

Trintignant je potem dirkal še do leta 1964, kar pomeni, da je bil del cirkusa kar 15 let. Od sezone 1960 do 1964 pa je samo še enkrat uspel osvojiti točke. Umrl je leta 2005, star 87 let, v Franciji.

1952: Vittorio Marzotto

Zgodba Vittoria Marzotta je malce drugačna. Kriterije za ta prispevek je potrebno malce razširiti, tehnično je dosegel zmago leta 1952 na dirki, ki ni štela za uradno svetovno prvenstvo formule 1.

Leta 1950 dirka v Monaku ni bila uspešna, zato so jo leta 1951 celo umaknili s koledarja, da bi se leta 1952 spet pojavila, a »le« kot dirka za športne avtomobile in dirka, ki ni štela za svetovno prvenstvo.

Na eni strani zaradi stroškov, na drugi zaradi strahu, da ne bodo organizatorji uspeli na startno črto pripeljati dovolj konkurenčnih dirkačev in dirkalnikov. Zato so se odločili, da bodo organizirali dirko, ki bo ustrezala pravilom takratne formule 2.

Tako sta bili tega leta tam dejansko dve dirki: ena kot velika nagrada za dirkalnike z dvolitrskimi motorji in ena za dirkalnike z manjšimi motorji.

Celoten konec tedna se je v zgodovino vpisal predvsem zaradi smrtne nesreče Luigija Fagiolija na treningu, na dirki pa je slavil njegov sonarodnjak Vittorio Marzotto z zasebnim ferrarijem.

Pred tem je bil tovarniški ekipi na voljo kot rezervni voznik za dirko v Franciji, a ni prišel na vrsto za vožnjo, v nadaljevanju pa ni nikoli nastopil na »pravi« dirki formule 1. Umrl je leta 1999 v starosti 77 let, njegovi trije bratje pa so tudi bili vsi dirkači.

Giannino (1928-2012) je bil predsednik Mille Miglia Cluba in dvakratni zmagovalec te prestižne dirke (1950 in 1953).

1934: Guy Moll

Za šestega člana tega kluba pa smo morali zajadrati daleč nazaj v preteklost dirkanja in krepko pred čas sodobne formule 1.

Francoz Guy Moll, rojen očetu Francozu in materi Španki v Alžiriji, je namreč z alfo romeo zmagal leta 1934 na 100 krogov dolgi dirki v Monaku, ko se seveda nikomur še niti sanjalo o kakšni formuli 1.

Z dobro dirko na 24 ur Le Mansa je nanj pozoren postal tudi Enzo Ferrari, ki ga je leta 1934 privabil v svojo ekipo.

Moll je na svoji prvi dirki presenetil tekmece in tudi ekipnega tovariša Louisa Chirona. S 23 leti in 10 meseci starosti je bil nato dolga desetletja najmlajši dirkač, ki mu je uspelo zmagati v Monaku.

Šele leta 2008 je Lewis Hamilton potolkel ta rekord. Mollova kariera, ki je toliko obetala, pa žal ni trajala dolgo.

Na mokri in vetrovni stezi v Pescari, krog je bil takrat dolg kar 25 kilometrov in speljan skozi vasi, je v lovu za vodilnim Fagiolijem prehiteval Ernesta Henneja v mercedesu, a sta se pri tem dotaknila in Moll je pri polni hitrosti izgubil nadzor na svojo alfo P3 s trilitrskim vrstnim osemvaljnikom in zapeljal s ceste ter trčil v most. Umrl je na mestu trčenja.

Še mnogo let kasneje je njegov takratni šef ekipe Enzo Ferrari govoril: »Guy je imel vse, kar je bilo potrebno, da bi postal eden največjih dirkačev vseh časov. Le sreče ni imel na tisti dan.«

Tako pa je v njegovi dirkaški dediščini ostala le ena zmaga v Monaku. Pokopan je bil v predmestju rodnega Alžirja v Alžirji.