Ko tudi dirkač prizna, da so električni avtomobili korak v pravo smer

Monako je najbolj znana dirkaška steza ne svetu, čeprav gre za mestno dirkališče. Mnogi trdijo, da brez tega dirkališča Monako nikoli ne bi bil tako monden in tako svetovno prepoznaven. Prva dirka po ulicah Monaka je potekala že leta 1929. Formule E pa je že nekaj časa stalnica tudi na tej kultni progi.

Od takrat, od leta 1929, se steza ni spreminjala veliko. Seveda je zdaj ob progi veliko več varnostnih ograj. Nekoč je dirkače in gledalce ločeval samo robnik pločnika in Alberto Ascari (za mnoge največji dirkaški talent vseh časov) je leta 1955 na ovinku Tabac zapeljal v morje. So bili pa takrat vsaj toliko varnostno osveščeni, da je bil na to pripravljen potapljač, ki je nesrečnega Alberta potegnil na suho. Vendar pa ga niso rešili za dolgo; že štiri dni zatem se je na testiranjih v Monzi smrtno ponesrečil.

V Monaku se že dolgo ni zgodila kakšna hujša nesreča; zadnja je bila leta 1994 ko se je s Sauberjem ponesrečil Karl Wendlinger in sicer pri izhodu iz slovitega tunela pod hotelom, ki se je takrat še imenoval Loews. Zanimivo, da je ta hotel odprl svoja vrata natanko istega leta, kot je bila prva dirka Formule 1, torej leta 1929! Ja, zanimiva je zgodovina Monaka in dirk po tem uličnem dirkališču, ampak čas gre neusmiljeno naprej. Vse se spreminja  - tudi avtomobilski šport.

Formule E postaja sestavni del  spektakla

Kakšnih 80 let so po Monaku dirkali samo s pomočjo motorjev z notranjim izgorevanjem, nato se je leta 2009 prvič pojavil hibridni pogon, in sicer v obliki sistema KERS-a. Zdaj pa je v Monaku poleg Formule 1, kjer igra KERS precej vidno vlogo, že desetletje mogoče videti tudi povsem električno formulo: Formulo E. Že od začetka je v karavani tudi Lucas di Grassi, brazilski dirkač, eden najbolj vsestranskih dirkačev nasploh (vozil je vse  - od F1 preko nemškega DTM-a do 24 ur Le Mansa, WEC – vztrajnostnega prvenstva z Audijem, … do brazilskih  in avstralskih turnih dirkalnikov). Di Grassi je tudi prvi zmagovalec Formule E v zgodovini. V sezoni 2016–17 je postal tudi prvak Formule E. Ves čas pa je bil nekakšen promotor e-mobilnosti, saj je vseskozi poudarjal pomen prehoda na električni pogon.

V svoji želji po promociji trajnostnega razvoja je ustanovil tudi nevladno organizacijo Smarter Driving in je tudi ambasador Združenih narodov za čisti zrak. Di Grassi je popoln profesionalec in tudi ko nanese beseda na še dokaj okrnjeno rezultatsko stran, ostane pozitiven: »Ne glede na vse, sem zadovoljen. Za letošnjo sezono smo si, kot mlada ekipa, zastavili načrt, da bomo na vsaki dirki osvajali točke. Zdaj smo blizu tega, 9., 10., 11. mesto so rezultati, s katerimi moramo biti zadovoljni. Ekipe so izenačene, vendar dobro napredujemo in v ekipi smo kar zadovoljni. Seveda pa je jasno, da si vsak dirkač želi zmag ali vsaj stopničk; če si tega ne želiš na vsaki dirki, je bolje, da obesiš volan na klin!«

ABT Cupra nastopa v FE od leta 2023

Prva sezona Formu E je bila še precej zadržana in sloviti Bernie Ecelstone je takrat izjavil, da so to igračke, in da nikoli ne bodo pravi dirkalniki. Dirke v začetkih tega tekmovanja res niso bile ne vem kaj; dirkači so morali med dirko celo zamenjati avtomobil, kajti dirkalniki so imeli tako šibke baterije, da niso zmogli celotne dirke.

Tako je imel vsak dirkač po dva avtomobila za dirko. In kakšen napredek se je zgodil v samo desetih letih. Ne samo glede vzdržljivosti baterij in njihovi energetski gostoti, dirkalnik je tudi močnejši, ima boljšo rekuperacijo energije, tudi zaradi vse višjih hitrosti so zdaj to že pravi dirkalniki. Seveda še vedno počasnejši od Formule 1, vendar pa so v eni stvari že boljši; od 0 do 100 km/h pospešijo v 1,82 sekunde, Formula 1 pa to hitrost doseže »šele« po 2,6 sekundah.

»Že pred šestimi leti sem govoril, da bi morali imeti štirikolesni pogon. Pri Formuli E je to veliko lažje kot pri drugih serijah, saj ne potrebuješ zakompliciranih diferencialnih prenosov,« razlaga Brazilec in nadaljuje: «Motor na sprednji in motor na zadnji premi, to je to. In to že imamo, saj rekuperiramo energijo pri zaviranju z vsemi štirimi kolesi. Res ne vem, zakaj šele zdaj uvajajo tudi štirikolesni pogon. V primeru dežja bomo lahko s tem pogonom tudi za šest sekund hitrejši na krog kot z zadnjim pogonom. Sam imam s tem veliko izkušenj iz serije Le Mans in Audija, kjer smo ravno tako imeli tudi električni pogon prednje osi.«

Kako naprej?

Brazilec je sicer zadovoljen z razvojem in napredkom v Formuli E Ko nanese beseda na razvoj FE ima Lucas di Grassi kar nekaj idej in na splošno se zdi, da ima serija še kar nekaj potenciala: »Baterije so vsako leto boljše za 5 do 10 odstotkov. Sicer je odvisno od organizatorjev, kaj si želijo od Formule E. Če si ne želijo daljših dirk, potem bodo baterije manjše in dirkalnik lažji, po drugi strani pa lahko pričakujemo tudi, da bo čez čas možno kar med dirko električne dirkalnike polniti z izjemnimi močmi. Vendar do tja potrebujemo še nekaj časa. Vsekakor pa lahko pričakujemo, da bodo zadnji dirkalniki na električni pogon tisti za 24 ur Le Mansa in 500 milj Indianapolisa.«

Sicer pa je di Grassi tudi prepoznaven obraz znamke Cupra, tako da je uspel preskusil tudi Tavascana na skrajnem severu Švedske: »Bilo je super. Avtomobil je odličen in užival sem kot otrok. Res je pravi užitek voziti s štirikolesnim pogonom na ledu, pa tudi z Bornom je bilo zabavno. Zdaj mi je jasno, zakaj so Skandinavci tako dobri vozniki relija.«

So serijski elektirčni modeli že dovolj dobri?

In kako gleda dirkač na razvoj serijskih električnih modelov? »Električni avtomobili so super. Zdaj, ko imamo doseg 400 ali 500 kilometrov z enim polnjenjem, res ne potrebujemo več,« razlaga Brazilec in nadaljuje: »Sem pa prepričan, da bo šel razvoj baterij še naprej zelo hitro. Vendar sam ne potrebujem večjega dosega, prav tako pa tudi velika večina ostalih voznikov. Ne glede na to, da sem profesionalni voznik, se držim pravila, da se ustavim približno vsaki dve uri. In takrat tudi napolnim avtomobil.

Ali pa si pot celo organiziram tako, da med potjo prespim in napolnim avtomobil. Električni avtomobili so res odlični in vožnja pravi užitek; od pospeškov do udobja, vse je neprimerljivo z avtomobili z motorji z notranjim izgorevanjem. Tudi če bodo baterije bistveno zmogljivejše, boljše, kot so danes, kaj več dosega res ne potrebujemo. Bodo pa zato lahko baterije manjše in lažje, v avtu bo zato lahko več prostora in verjetno se bodo lahko polnile še hitreje.« 

Preberite še:

• To so obljube kitajske znamke: Preko 2.000 kilometrov dosega ... kako jim je uspelo?

Novo na Metroplay: Po svetu kulinarike in nazaj domov | Jorg Zupan