Kako začeti dirkaško kariero? Pravi nasvet je zlata vreden

Vprašanje se zdi enostavno in hkrati težko. Poti je več, možnosti prav tako, predvsem pa je treba najprej vedeti, kaj vas najbolj zanima in kaj si od tega športa obetate.

Kako začeti dirkaško kariero? Pravi nasvet je zlata vreden (foto: Uroš Modlic) Uroš Modlic
24. 3. 2021

Enoznačnega in preprostega odgovora na vprašanje, kako začeti v avtomobilskem športu, pravzaprav ni. Pa saj ga ne more biti. To je namreč šport, ki zahteva ogromno odrekanja, ogromne finančne vložke in logistične podvige. Terja tudi podporo in razumevanje družine, prijateljev, družbe – ali pa kar vseh. Zato vam na to vprašanje tudi pri najbolje organiziranih in finančno podprtih zvezah ne bodo mogli dati odgovora kar tako. Kot rečeno, odločitev je odvisna od več dejavnikov. Najprej pa je treba dobro vedeti, kaj sploh pričakujete od tega atraktivnega športa, do katere ravni želite iti in kaj želite doseči kratko- in dolgoročno.

Zelo amatersko, predvsem pa občasno sodelovanje seveda zahteva bistveno manj napora od vzpenjanja po lestvici možnosti skozi različne serije do plačanega mesta oziroma povsem profesionalnega odnosa. Pri profesionalizmu se je treba odreči marsičemu, (skoraj) vsemu drugemu, zato ni za vsakogar, poleg tega ne gre brez talenta, še bolje, brez dobre mere le-tega, pa tudi začeti je treba v primerni starosti oziroma v mladosti. Vse, kar pa je vmes, je že dosegljivo in realno.

Verjetno je že res, da tudi avtomobilski šport oziroma njegovo podobo v javnosti oblikuje nekaj pavšalnih trditev, ki pa seveda niso povsem iz trte izvite. Da gre za drag šport, šport, ki lahko terja velike finančne vložke, je že eden od teh. Toda vstopni koraki so lahko prav tako zabavni in cenovno bistveno manj boleči, saj je mogoče rabljen kart in opremo dobiti za manj denarja kot dobro smučarsko opremo, stroški pa tudi ne presegajo kaj dosti več izdatkov kot za dnevno smučanje.

Podobno velja za znanje in talent – samo najboljši in najmlajši lahko (vsaj) upajo na sedež v najboljših dirkalnikih. Toda hiter in zabaven avto ni nujno rezerviran le za vrhunske (in najmlajše) voznike.

Odločitev je torej padla …

Seveda je mogoče začeti tudi v zrelih letih, ko so stvari logistično in finančno lažje, toda tokrat se bolj osredotočimo na mlade, na tiste, ki še lahko računajo na podporo staršev, znancev … Seveda pa predvsem na tiste, ki vsaj imajo izpit B-kategorije ali pa ga bodo imeli kmalu.

Najprej je torej treba vedeti, kako goreča je želja in kaj si želite doseči, čemu ste se za to pripravljeni odreči. Seveda tudi, v kateri panogi želite tekmovati. Potem se je treba ozreti okoli sebe in začeti iskati tako ustrezne kot kakovostne informacije. Redki so taki, ki so dirko kdaj videli od blizu, pa ne poznajo nikogar, ki se je kdaj poizkusil ali vsaj želel poizkusiti za volanom kakšnega dirkalnika. Kdor je težak začetek izkusil na svoji koži, ta najbolje ve, kako in kaj.

Še bolje je, če gre za izkušenega voznika (sovoznika, tudi organizatorja, sodnika …), saj ima več izkušenj, znanja in podatkov. Seveda pa je mogoče preprosto poklicati tudi v katerega od bolje organiziranih klubov oziroma društev v domačem okolju, kjer bodo radi pomagali. Tudi klic na slovensko nacionalno športno zvezo AŠ2005 ni odveč, saj radi pomagajo z nasvetom, na koga se obrniti. Tudi prenovljeno stran zveze (https://as2005.eu/) je koristno prebrskati pred klicem.

Formalnosti niso pretirano zahtevne. Po vključitvi v društvo vam bodo pomagali priti do vozniške licence, za katero morate seveda opraviti tudi tečaj, se ustrezno zavarovati, opraviti zdravniški pregled … Potem pa se začne težji del, kajti brez dirkalnika (in ekipe) ni dirkanja.

Kdaj in kako torej začeti?

Za tiste, ki imajo manj vozniških izkušenj, pa tudi za vse začetnike, je seveda smiselno, da prve korake naredijo na zaprtem dirkališču in z nezahtevnim dirkalnikom, ki je blizu serijski tehniki. To omogoča postopno, varno in stroškovno obvladljivo spoznavanje osnov – tako dirkaške tehnike kot veščin vožnje. In seveda, za prvo tipanje je bolje najeti vozilo, skupaj z oskrbo in seveda izkušenim inštruktorjem, ki vas bo znal voditi.

S tem se še kako strinja tudi predsednik komisije za krožnohitrostne dirke pri AŠ2005 Drago Božič, tudi sam dirkaški veteran, ki je začel kariero v legendarnem Fičku. »Seveda priporočam vsem, predvsem pa kartistom, ki želijo nadaljevati kariero, da čim prej izkusijo dirkalnik. Pri tem imam bolj v mislih turne avtomobile kot formule, predvsem zato, ker so formule seveda bistveno dražji dirkalniki,« pove Božič in doda, da je seveda treba dobro vedeti, kam je oziroma bo usmerjena razvoja krivulja.

»Za tiste, ki želijo resnično delati kariero, pa je seveda nujno nadaljevati v formuli,« še pove. Pri tem ima Slovenija tudi zelo nizko postavljeno starostno mejo za nastopanje na dirkališčih, ki znaša le 14 let (seveda z omejitvami pri prostornini motorja). »Ne le to, tudi zelo uspešen in cenovno nezahteven pokal imamo, ki daje dobre rezultate. Pokal Twingo je dal že nekaj dobrih voznikov. Vsekakor je prva stopnica v karieri pokalno tekmovanje, v katerem se pridobi dobre izkušnje in primerjavo – samo v pokalu Twingo se zbere od 16 do 20 vozil,« pojasni predsednik komisije za KHD. Vsakemu začetniku bi po Božičevih besedah svetoval prve izkušnje na dirkališču, čeravno se bo potem odločil za reli ali gorskohitrostne dirke.

Kako do dirkalnika?

Prva napaka, ki jo nadobudni začetnik lahko naredi, je hiter nakup dirkalnika. S tem seveda ni nič narobe (posebno še, če imate srečo pri nakupu in dovolj denarja), toda za še tako nezahteven dirkalnik potrebujete ekipo za njegovo vzdrževanje, orodje, prikolico, vlečni avtomobil ali kombi. Da seveda ne omenjam nakupa (in hrambe) potrebnih delov, pnevmatik, goriva … Skratka, preden se zaletite v nakup, razmislite o preprostejši možnosti najema dirkalnika.

V glavnem, ne gre le za najem dirkalnika, ampak predvsem za vse, kar gre s tem z roko v roki: transport na dirke in z njih, vzdrževanje med dirko in po njej, potrošni material in dele, pnevmatike, gorivo … In vsaj tako pomembno je, da z najemom dobite tudi prepotrebne nasvete o nastavitvah, vožnji, pripravi … Ne nazadnje pa tudi vso pomoč pri nujni administraciji, ki je lahko hudičevo zapletena.

Dobra ekipa vam bo svetovala tudi treninge in testne termine, vam priskrbela inštruktorja … Vse to seveda nekaj stane, ampak na koncu je še vedno obveljal rek Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni. Ali drugače, kar se na začetku zdi dosti, kmalu postane dobro naložen denar, saj prihrani precej truda, zapletov, slabe volje, odstopov … Skratka, stroškov. Kar vprašajte koga od izkušenejših.

Tudi Miha Primožič, zadnja leta eden najboljših v pokalu ESET Clio, ravnodušno prizna, da mu je pogovor z vodjem ekipe Mirom Marinškom prihranil marsikatero uro in kar nekaj denarja. »Ko sem začenjal, sem imel v mislih hiter in močan dirkalnik, Megana V6, toda Miro me je hitro postavil na realna tla, da nisem zarinil predaleč. In tako sem zdaj v pokalu Clio, ki je optimalna izbira glede na to, kar želim in zmorem,« Pravi Primožič.

Tudi pri nas je namreč nekaj podjetij in izkušenih posameznikov, v glavnem nekdanjih uspešnih dirkačev, ki se ukvarjajo ne le z izposojo dirkalnikov, ampak ponujajo celoten paket (Lema Racing, ki ga vodi Miro Marinšek, IK Sport z Miranom Kacinom, OPV s Tomažem Kavčičem, pa MPI za katerim stoji Darko Peljhan …). Z veseljem bodo pomagali in svetovali pri najemu in prvih korakih. Seveda pa si za pripravo na začetek, sploh na prvo dirko, vzemite čas, razmišljajte vnaprej, četudi gre le za eno ali dve dirki, saj boste za pripravo potrebovali nekaj mesecev. Na koncu vam bo vedno zmanjkal še kak dan ali dva … Sponzorji? Če niso domači prijatelji, sorodniki ali morda poslovni partnerji, ki bodo pomagali kot donatorji, nanje pri prvih korakih raje kar pozabite.

Reli je malce kompleksnejša zgodba

V Sloveniji je še vedno največ zanimanja med panogami za reli, tako med gledalci kot vozniki. Vedeti je treba, da gre za najkompleksnejši, časovno najzahtevnejši in verjetno tudi najdražji šport, ki pa ima seveda svoje draži. Predvsem pa za izvedbo dirke oziroma relija ni potreben poligon (dirkališče), za katerega se Slovenija in zveza AŠ2005 še vedno bojuje (to je že druga zgodba). Gledalci imajo večinoma prost dostop, z malo iznajdljivosti je mogoče najti atraktivna mesta tik ob progi, servisna cona je do gledalcev prijazna. Poleg tega je večina dirkalnikov vsaj na hitro zelo podobna serijskim vozilom.

»Pri reliju seveda še posebno velja, da vsakemu novincu, zlasti mlajšim, priporočam, naj za začetek svoje kariere izberejo pravega partnerja oziroma pravo ekipo, ki mu bo lahko ponudila čim več,« pravi Miran Kacin, predsednik komisije za reli pri zvezi AŠ2005. »Ko rečem čim več, seveda mislim, da mora imeti ekipa dobro infrastrukturo, opremo, hkrati pa mora zagotoviti tudi vodenje oziroma svetovanje v vsakem trenutku,« razloži Kacin, ki ima ogromno izkušenj z vsem tem, saj je še vedno najuspešnejši sovoznik v Sloveniji, poleg tega ve tudi to, kako je v svetovnem prvenstvu.

Reli je seveda kompleksna panoga, pove Kacin in poudari, da z izbiro ekipe in dirkalnika še zdaleč ni konec izzivov. »Potem pride na vrsto izbira sovoznika, delo z njim. Sledi popis proge s sistemom zapiskov oziroma tako imenovani radar. Ko je vse to urejeno in ima posadka v rokah tudi veljavno licenco, je treba poskrbeti še za denar, kajti brez njega seveda ne gre.« Kacin poudari še to, da je pred prvo dirko dobro opraviti nekaj treningov, ne glede na predznanje, vsekakor pa še vsaj en test pred prvim relijem. »Zaradi vsega tega je nesmiselno začeti brez pomoči izkušene ekipe in svetovalca, saj se lahko zgodba konča že pred začetkom,« pravi izkušeni Kacin, ki je pri začetku poti svetoval že kupu mladih voznikov.

Sicer pa Kacin pravi še, da je včasih treba kar nekaj truda in prepričevanja, da predvsem starejše voznike, ki v prometu vozijo močne, hitre (in drage) avtomobile, prepriča, da samo moč motorja še zdaleč ni vse ter da sta hitrost na dirki in čas na štoparici odvisna od številnih drugih dejavnikov, dirkalnik pa nima kaj dosti izveze s serijskim vozilom. »Treba je pač videti celotno zgodbo, vso sliko,« se ob tem nasmeji Kacin.

Ob tem sogovornik poudari tudi to, da zveza AŠ2005 že pripravlja oziroma šola tudi prvo generacijo trenerjev v avto športu, ki pridobivajo znanja po posebnem programu, odobrilo pa ga je tudi Ministrstvo za šolstvo RS. Tako bodo ti trenerji imeli uraden naziv licenciranega delavca v športu za progam avtomobilizem in bodo s svojim znanjem lahko poskrbeli za pripravo začetnikov in mladih voznikov.

In še začetek malce drugače – FIA Rally Star

Že kmalu se bo tudi slovenska zveza pridružila ambicioznemu mednarodnemu projektu FIA Rally Star, ki je največji projekt popularizacije avtomobilskega športa med mladimi (v glavnem med začetniki), še zlasti relija. V večstopenjsko zastavljenem projektu bo mednarodna zveza iskala največje talente v reliju na vseh celinah, seveda ob podpori nacionalnih zvez.

Projekt se bo pri nas začel z izbori že aprila, najprej pa bodo morali prijavljeni opraviti digitalno vožnjo ali pa se prijaviti na preizkušnjo v slalomu. Najboljši bodo nato odpotovali na kontinentalni finale, potem bodo sledili finalni izbori. Štiri posadke bodo dobile celo sezono v prvenstvu WRC Junior. Če bo eden od njih tudi zmagovalec, bo dobil polno sezono v WRC2.  

Osebna varovalna oprema – brez nje ne gre

Tako kot na motocikel nihče ne sede brez čelade, tudi v dirkalnik ne gre brez celotne opreme. V osnovi je sestavljena iz homologirane čelade, opore za glavo in vrat (sistem HANS), homologiranega spodnjega perila, rokavic in čevljev. Gre seveda za opremo, ki varuje voznika (in sovoznika) v primeru trka, prevračanja in seveda tudi požara. Vsa oprema mora omogočati tudi čim učinkovitejšo vožnjo, zato je nujno tudi veliko udobje. FIA tudi vztraja pri visokih standardih in zamenjavah opreme, ko ji poteče homologacija.

Oprema seveda ni poceni (že začetniški komplet lahko stane od 1300 do 1500 evrov in navzgor), zato je vredno premisliti, kaj je nujno potrebno za začetek. In spet je tukaj zelo dobrodošla pomoč profesionalne ekipe, ki lahko vsaj za prvo dirko ali dve pomaga z izposojo najdražjih elementov varnostne opreme. Po dveh ali treh dirkah je tudi bolj jasno, kaj ti točno ustreza, kaj potrebuješ in v kaj se splača vložiti več denarja.

Kako do licence?

Pogoj za nastopanje, še prej pa za prijavo na vsako dirko je seveda nacionalna licenca, ki jo vsako leto podeli panožna zveza. Pri nas je to AŠ2005. Vsak voznik, ki prvič v karieri zaprosi za licenco, mora biti najprej član društva (to pa ravno tako član AŠ2005), potem društvo pisno zaprosi za izdajo licence ter priloži vse potrebne dokumente.

Seveda mora biti zraven overjen zdravniški karton (opravljen zdravniški pregled, ki stane vsaj 40 evrov), osnovno zavarovanje pa je všteto v ceno licence, ki stane 200 evrov (ampak pozor – le za dirko, ne za treninge). Seveda mora vsak začetnik pred izdajo licence opraviti še usposabljanje z izpitom, ki ga predpiše AŠ2005. Starost 18 let in vozniški izpit sta osnova – je pa seveda res, da je mogoče izjemoma dobiti dovoljenje za nastopanje na zaprtih progah tudi s 14 leti (običajno 16), izpit pa je nujen za reli. In seveda so tudi licence stopenjske, vezane na število let nastopanja in število nastopov.

Začetek ni nujno vezan na najstniška leta

Seveda je mogoče začeti – in sicer tudi dovolj uspešno – v zrelejših letih. To seveda ima tudi prednosti. Mednje spadajo širši pogled na šport, lažje načrtovanje, organiziranje, predvsem pa je laže obvladljiv tudi finančni vidik. Eden od uspešnih slovenskih dirkačev, ki je začel kariero pri 37 letih in zelo stopenjsko, je tudi Miha Primožič, državni prvak v KHD in dvakrat tretji v ESET pokalu Clio.

Miha je sicer ljubitelj hitrih avtomobilov, do katerih je imel vedno dostop tudi zaradi družinskega podjetja ASP d.o.o. »Prvič sem se z dirkališčem srečal na tako imenovanem track dayu ali dnevu na dirkališču, in sicer sem vozil Nissana GT-R. To je bil izjemno hiter avtomobil, seveda cestni model, ki je bil za takšno uporabo seveda izjemno drag,« pove Miha o svojem začetku in doda:

»Potem sem si želel kupiti avto samo za zabavo na dirkališču, pač track day avto. In sem naletel na Megana V6, ki sem ga hotel imeti že zaradi povezave z družinskim podjetjem. Ker sem za sestavo potreboval nekaj pomoči podjetja Lema z izkušenim Mirom Marinškom, me je hitro postavil na realna tla s stroški. Jama brez dna …« se zasmeji Miha, ki je potem po Martinškovem nasvetu začel povsem na začetku – v pokalu Twingo. »To je sicer res vstopna kategorija, toda že to me je navdušilo – tesni stiki, prehitevanja, taktika, gneča na progi … To me je preprosto zasvojilo!«

Iz Twinga je hitro prestopil v pokalnega Clia četrte generacije in z ekipo Lema je hitro začel dosegati uspehe tudi v srednjeevropski coni. Po uspešni tretji sezoni, v kateri je nastopil tudi v italijanskem pokalu (šest dirk, pet stopničk), sicer vidi izzive tudi v višjih, močnejših razredih, na primer v TCR, toda …

»Dovolj sem izkušen, da vem, da je to trenutno najoptimalnejša izbira med stroški, zabavo in zadovoljstvom, ki mi ga nudi, zato ostajam,« pravi Miha. Primožič ob tem rad poudari, da je izkušena in dobro opremljena ekipa nujnost za uspeh. »Sicer imamo v podjetju kar nekaj mehanikov in znanja, toda že samo organizacija in priprava ekipe, delov, materiala … bi vzeli preveč časa in truda, kaj šele prevoz, priprave, nastavitve ….«

»Zdaj pa to prepustim profesionalcem in se lahko osredotočim nase, na svojo vožnjo. Menim, da je mogoče danes uspeti samo s takšnim pristopom, sam pa sem imel srečo, da sem bil v pravem času na pravem kraju,« pravi Miha Primožič, ki mu je uspešno dirkaško pot uspelo že združiti s poslovno, saj je njegovo podjetje ASP postalo tudi uradni distributer za dirkaški del Renault Sporta.