Črna Calibra, atmosferski šestvaljnik s 520 KM, štirikolesni pogon in tehnologija, ki je bila za sredino devetdesetih skoraj absurdno napredna. Opel se letos spominja sezone 1996, ko je Manuel Reuter osvojil ITC in poskrbel za enega največjih uspehov znamke v avtomobilskem športu.
27. oktobra 1996 je Manuel Reuter na dirkališču Interlagos v Braziliji storil dovolj, da zadnja postaja sezone na Japonskem ni več mogla spremeniti razpleta prvenstva. Z Opel Calibro V6 4x4 je postal prvak serije ITC, neuradnega svetovnega prvenstva turnih avtomobilov.
Za Opel je bil to eden največjih dirkaških uspehov, ob naslovu svetovnega prvaka v reliju, ki ga je Walter Röhrl z Ascono 400 osvojil leta 1982. Toda Reuterjev naslov je zanimiv tudi zaradi prvenstva, v katerem ga je osvojil. ITC je bil namreč kratek, drag in tehnično izjemno divji eksperiment.
Calibra, ki je imela s cestno različico vse manj skupnega
International Touring Car Championship je zrasel iz nemškega DTM, avtomobili razreda 1 pa so do sredine devetdesetih postali eni najbolj tehnično zapletenih dirkalnikov na svetu.
Opel in Alfa Romeo sta uporabljala štirikolesni pogon, Mercedes-Benz je vztrajal pri zadnjem. Atmosferski šestvaljniki so dosegali okoli 12.000 vrtljajev na minuto in razvijali približno 382 kilovatov (520 KM).
Elektronsko nadzorovani diferenciali, dirkaški ABS, polsamodejni menjalniki in med vožnjo nastavljivi stabilizatorji so bili le del tehnološkega arzenala. Mercedes je šel še korak dlje s sistemom hidravlično pomičnih uteži, s katerim je lahko vplival na oprijem avtomobila pri pospeševanju iz ovinkov.
Kompleksnost je zahtevala tudi drugačen pristop v boksih. Ob večji okvari motorja ali menjalnika mehaniki niso menjavali posameznega dela, ampak kar celoten sprednji modul dirkalnika. Najbolj uigrane ekipe so ga lahko zamenjale v manj kot treh minutah.
26 dirk in vozniška zasedba, ki danes zveni skoraj neverjetno
ITC je leta 1996 obsegal 26 dirk na 13 prizoriščih in treh celinah. Na startu so se srečevali Nicola Larini, Alessandro Nannini, Giancarlo Fisichella, Bernd Schneider, Dario Franchitti, Jan Magnussen, Klaus Ludwig, Hans-Joachim Stuck in J. J. Lehto.
Reuter je sezono odprl z zmagama na Hockenheimringu in Nürburgringu ter dolgo vodil v skupnem seštevku. Nato se je začelo zapletati. Po trčenju na Nürburgringu in odpovedi motorja v Magny-Coursu, kjer je njegova Calibra tudi zgorela, sta se mu Nannini in Schneider hitro približala.
Prednost si je povrnil na Hockenheimringu. Po zmagi na drugi dirki je Calibro ustavil kar na startno-ciljni ravnini, izstopil in začel praznovati z navijači. FIA mu je za potezo izrekla 10.000 dolarjev kazni.
»Bilo je vredno,« pravi Reuter še danes.
Še preden je prišel v Brazilijo, je Calibra padla s palete
Če je bil zaključek prvenstva napet na stezi, je bila pot v Brazilijo skoraj še bolj nenavadna.
Reuterjeva črna Calibra je med natovarjanjem na frankfurtskem letališču padla s transportne palete. Poškodovani so bili štirje blažilniki, vendar so avtomobil pravočasno popravili.
Po prihodu v São Paulo je sledil precej resnejši dogodek. Kolona tovornjakov ekip je na poti proti Interlagosu pri rdeči luči prišla pod strelni ogenj. Po Oplovih navedbah so lokalni vozniki tovornjakov odgovorili na streljanje, posredovala je policija, posledice pa so bile luknje od nabojev in dve predrti pnevmatiki.
Kot da to ne bi bilo dovolj, naj bi bil domačin Tony Kanaan, ki je tisti konec tedna nastopal kot gostujoči Oplov voznik, pred dirko v São Paulu dvakrat oropan.
Iz boksov do naslova prvaka
Tudi Reuterjev konec tedna na Interlagosu se ni začel obetavno. Zaradi težav z nastavitvami in nesreče na treningu je prvo dirko začel šele z 12. mesta, a se prebil do četrtega.
Pred drugo dirko pa Calibra ni hotela vžgati. Zaradi okvare zaganjalnika je moral startati iz boksov, medtem ko je nad stezo vse močneje deževalo.
Tedaj je sledila odločitev, ki bi lahko prvenstvo obrnila na glavo. Mercedesov Bernd Schneider je izbral pnevmatike za suho stezo. Ker je bil Reuter v boljšem položaju v prvenstvu, je Opel preprosto sledil njegovi izbiri.
Na začetku je bilo skoraj nevozno. Reuter je dvakrat zapeljal s steze, toda ko se je asfalt začel sušiti, so slicki postali prava izbira. S štirikolesno gnano Calibro se je prebijal skozi kolono in znova končal na četrtem mestu.
To je bilo dovolj. Naslov je bil odločen še pred zadnjo dirko sezone v Suzuki.
Ko se je na zaslonu v Calibri ob prihodu v cilj pojavil napis »Champ«, Reuter sprva ni verjel svojim očem. Ekipo je vprašal, ali so točke zagotovo pravilno sešteli.
So jih.
Naslov prvaka in zmaga v Le Mansu v istem letu
Uspeh Calibre je bil tudi rezultat lekcij iz prejšnje sezone. Opel je ugotovil, da je avtomobil postal preveč zapleten in nezanesljiv, zato je pred letom 1996 veliko pozornosti namenil predvsem temu, da bi tehnika dejansko zdržala do cilja. Dirkalnik je dobil nov motor, polsamodejni menjalnik, razvit v sodelovanju z Williamsom, pa so začeli uporabljati šele, ko je bil dovolj zanesljiv.
Za Reuterja je bilo leto 1996 še bolj posebno. Poleg naslova v ITC je dosegel tudi svojo drugo skupno zmago na 24 ur Le Mansa.
Hkrati je bilo to zadnje leto prvenstva ITC. Tehnološka tekma med Oplom, Mercedes-Benzom in Alfo Romeo je postala tako draga, da model tekmovanja ni bil več vzdržen.
Tako je prav Reuterjeva Calibra ostala avtomobil, ki je osvojil zadnji naslov prvaka ITC v zgodovini. In morda prav zato črna Calibra V6 4x4 še danes velja za enega najbolj prepoznavnih Oplovih dirkalnikov.
