Malo jih je dvomilo v osmi naslov Seba Ogierja. Na koncu je Francoz dokazal, da zmore še precej več – in prepričljivo zmagal. Zadnjič s pomočjo dolgoletnega sovoznika, Juliena Ingrassie.
Pred zadnjim relijem je bilo verjetno res malo tistih, ki so resno dvomili v možnost, da bosta Seb Ogier in Julien Ingrassia osvojila svoj, najverjetneje zadnji, torej osmi naslov. Seznam Ogierjevih vozniških napak v zadnjih letih kariere, zaradi katerih bi moral odstopiti, je namreč tako redek, da bi se moralo zgoditi nekaj povsem nepričakovanega, da bi stopilo 17 točk prednosti pred edinim resnim zasledovalcem, Elfynom Evansom. Mimogrede – lani je bila situacija zrcalno drugačna, pa je Evans pod pritiskom napravil napako in Ogier je priložnost, naslov številka sedem, seveda zgrabil z obema rokama.
Ogier je takoj odlično začel v hribih nad Monzo, dobil petkove tri od štirih preizkušenj v dopoldanskem delu, pa potem malce popustil v popoldanskem delu znotraj kraljevskega parka v Monzi, saj je Evans nadoknadil zamujeno in dobil petkov del s sicer pičle 1,4 sekunde. Toda sobotni del je bil pravi triler – Ogier in Evans sta se nekajkrat menjala v vodstvu, naposled je bilo po šestih preizkušnjah le pol sekunde razlike! Nedeljski del je štel le tri preizkušnje znotraj dirkališča, zato je bilo toliko bolj pomembno ohraniti mirne živce.
No, prvak jih je očitno imel. Z malo sreče je preživel srečanje z betonskim robnikom, ko je poškodoval platišče in odtrgal lep kos pnevmatike, pa kljub temu dosegel identičen čas z Evansom. Potem pa je Evansu na naslednji preizkušnji pri zaviranju pred balami slame dvakrat ugasnil motor, ki ga ni mogel takoj zagnati. In sanj o naslovu, ki ga je tudi lani izgubil prav v Monzi, je bilo zanj konec.
Vsi ostali so v tej zadnji dirki odigrali postransko vlogo – Toyota je s pomočjo dvojne zmage dobila tudi naslov med konstruktorji; Neuville je sicer pripeljal v cilj kot četrti, toda sanj o boljšem rezultatu je bilo konec po trku z ograjo. Sordo je tako s tretjim mestom še enkrat znova dokazal, da je v izredni formi, peti Solberg je zaostal za Sordom za minuto, Suuninen, ki je v ekipi Hyundaija zamenjal Tanaka, pa skoraj še dodatno minuto. V kategoriji WRC2 je bil Andreas Mikkelsen prvak tako rekoč pred Monzo, Yohan Rossel pa je osvojil naslov v kategoriji WRC3.
Odhaja Ogier, vrača se Loeb
Šampanjec se še ni dobro posušil, ko so vse tri tovarniške ekipe že pripravile zadnja testiranja pred relijem Monte Carlo, ki tradicionalno odpira novo sezono. In seveda so bile vse oči odprte v staro-novo pridobitev svetovnega prvenstva. Vse bolj očitno je namreč, da bo devetkratni svetovni prvak Seb Loeb vendarle podpisal pogodbo z M-Sportom in odpeljal nekaj relijev z novo Pumo Rally1. Francoz je namreč v Alpah testiral že drugič, preden se bo posvetil nastopu na Dakarju.
Je pa zdaj že jasno, da ob njegovi strani po 24 letih ne bo Daniela Elene, sovoznika, s katerim je osvojil vseh devet naslovov. Monačan je namreč po tem, ko so ga pri Prodrivu postavili na stranski tir za letošnji Dakar, ugotovil, da ga reli ne zanima več tako zelo. In čeprav je še jeseni odpeljal nekaj relijev z Loebom, je sprejel odločitev in čelado obesil na klin. Ob tem pa poudaril, da z Loebom ostajata prijatelja. Prvak bo tako vse relije odpeljal s sovoznico Isabelle Galmiche, s katero je že sodeloval.
Tako se vrtiljak sovozniških menjav med najboljšimi še vedno vrti, začel pa ga je seveda Julien Ingrassia, ki se je ravno tako odločil, da bo končal sovozniško kariero. Četudi bo Ogier drugo leto nastopil na nekaj relijih za svetovno prvenstvo v Toyoti, začel pa bo najverjetneje prav z Dakarjem, čeprav podrobnosti pri Toyoti še niso razkrili. Cel program je menda odvisen od razpoložljivosti dirkalnika za WEC, ki ga je Ogier že testiral. In seveda dejstva, kako hitro in uspešno se bo prvak prilagodil novemu paketu, da bo lahko konkurenčen.
Malo sprememb v ekipah
V M-Sportovi ekipi tako omenjajo celo možnost, da bi občasno nastopili s štirimi dirkalniki. Poleg Craiga Breena, ki bo nedvomno prva violina ekipe, sta tu še Adrien Formaux in nedavno potrjeni Gus Greensmith. No, občasno bi se jim lahko pridružil Loeb, ki bi si po nekaterih virih Pumo lahko delil celo z Andreasom Mikkelsenom. Norvežan, nedavno okronani prvak WRC2, se že dve sezoni trudi za povratek v elito svetovnega relija. Pri M-Sportu mu bo uspelo le, če bo uspel zbrati dovolj sponzorskega denarja. Sicer pa bo to jasno že kaj kmalu.
Pri Toyoti so že pred časom razkrili redne in občasne voznike. Drugo sezono bo Evans dobil zeleno luč za popoln napad na naslov, kjer mu bo Ogier lahko samo pomagal. In Yaris bo njegov takrat, ko ga ne bo vozil povratnik v ekipo, Esapekka Lappi. Seveda ne gre pozabiti na Kalleja Rovanpero, ki bo drugo leto zagotovo moral nositi večjo težo in odgovornost v ekipi.
Še posebej skrbno pa se na novo sezono pripravljajo pri Hyundaiju, kjer si po vseh teh letih nedvomno želijo obeh naslovov – konstruktorskega in vozniškega. Zato so izvedli simulacijo celotnega relija z novim hibridnim dirkalnikom in šef ekipe Andrea Adamo je bil nadvse zadovoljen. Glede na številne okvare in odpovedi na podvozju, ki so jim zagotovo odnesle vsaj kakšno zmago, če že ne naslova, je to kar logična poteza.
Ne glede na dejstvo, da so zamaskiran dirkalnik že pokazali javnosti, pa so pred dnevi pojasnili, da je bila to le testna mula, saj naj bi bil nov dirkalnik povsem drugačen od pokazanega. Ali kot je povedal Adamo – enaka so ostala samo platišča na i20 Rally1. Thierry Neuville in Ott Tanak ostajata prva voznika, drugo leto pa bo končno bolj resno začel nabirati kilometre tudi vzhajajoči up, Oliver Solberg. Zenkrat si bo dirkalnik delil z veteranom Danijem Sordom. Toda Adamo je že pojasnil, da si želijo čim več točk, zato je povsem verjetno, da bo drugo polovico sezone ekipa nastopala s kar štirimi dirkalniki.
Že reli Monte Carlo, ki se prične 20. januarja, bo nedvomno zanimiv, pa ne le zaradi dejstva, da se bosta ponovno srečala dva velikana tega športa, Loeb in Ogier, pač pa predvsem zato, ker bodo na štartu stali povsem novi dirkalniki, ki začenjajo dobo elektrifikacije tudi v reliju. V mnogočem tehnično poenostavljeni dirkalniki imajo namreč hibridizirane pogonske sklope, ki bi naj zmogli okoli 500 »konjev« – seveda samo v omejenem času –, hkrati pa bodo sposobni voziti tudi zgolj z močjo svojega e-motorja (100 kilovatov).
Tehnično gre torej bolj za nekakšne hibridno »nabildane« Rally2 dirkalnike z vidnim aero paketom (ki je prav tako degradiran). Seveda pa bo takšen dirkalnik od voznika zahteval precej prilagoditev, tako zaradi dodatne teže kot uporabe dodatne e-moči, in seveda regeneracije, ki bo povrnila energijo v baterijo.
Juniorji končno v 4WD
Še enemu delu WRC prvenstva se drugo leto obeta velika sprememba. Prvič, odkar »podmladek« nastopa v okviru svetovnega prvenstva, se bodo namreč pomerili v vstopnem razredu štirikolesno gnanih dirkalnikov, torej v razredu Rally3. Enoten dirkalnik bo spet Fordova Fiesta Rally3, ki je trenutno edini homologiran dirkalnik.
Poganja jo podoben motor kot verzijo Rally2, torej 1,5-litrski trivaljnik, ki zmore 235 »konjev« (zaradi novega, večjega omejevalnika), Sadevov sekvenčni menjalnik prenaša moč na vsa kolesa, podvozje je Reigerjevo in prilagodljivo ... Skratka, zelo zmogljiv paket za okoli sto tisočakov. Ja, tako je – to je pravzaprav neposredni naslednik »umrle« skupine N, kjer so bile zadnje evolucije Lancerjev in Imprez (sicer z zmogljivejšim motorjem) vredne vsaj toliko, še raje pa kar nekaj več.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del