WRC: kaj se nam obeta prihodnje leto?

Prvaki so v glavnem znani, manjka le še krona v najbolj množičnem razredu WRC2, ki je tik pod kraljevsko oznako Rally1. Toda večina ekip, tovarniških in zasebnih, že načrtuje sezono 2023.

Loubet je letos odpeljal le sedem relijev in se odrezal mnogo bolje od kolega v ekipi, Formauxa. Prepričan je, da je povsem upravičil zaupanje ekipe (M-Sport). (foto: Jaanus Ree) Jaanus Ree
11. 11. 2022

Tik pred zadnjim relijem, ko bo kočno le doživel svojo drugo premiero na Japonskem, je večina pogledov odgovornih že usmerjenih v drugo sezono. V projekte, v finance, posodobitve dirkalnikov in seveda v vozniške zasedbe. Tako imenovana nora sezona, ko se ekipe pripravljajo za drugo sezono, je bila letos kratka in bolj ali manj so se spreminjala le imena na desnih, sovozniških sedežih. Toda očitno se bo zdaj nekaj stvari na hitro obrnilo, sploh po zadnjem reliju (med 10. in 13. novembrom), ki bo končan tik po zaključku redakcije.

Tänak je povzročil potres na trgu

Že zdaj pa je jasno, da se bo marsikaj predčasno spremenilo pri Hyundaiu, saj se je Ott Tänak, svetovni prvak iz leta 2019, odločil izkoristiti klavzulo v pogodbi in predčasno končati zgodbo s korejsko ekipo. Tänak, ki se je po približno polovici sezone izkazal kot edini resni tekmec za letošnji naslov izjemnemu Kalleju Rovanperi (Toyota), je večkrat skozi zobe povedal, da je situacija, ko ekipo tako dolgo vodi »v. d. šefa«, nesprejemljiva.

In znal v kakšnem intervjuju tudi omeniti, da je tisti, ki vleče vse niti v ekipi, pravzaprav voznik. Seveda je to letelo na dolgoletnega prvega voznika Thierryja Neuvilla, ki je bil letos spet v senci Estonca. No, v Koreji so se, jasno, postavili na stran Juliena Monceta. Ko Tänak, ki ni in ni mogel dobiti dovolj vpliva v ekipi, da bi dirkalnik, ki je bil razvit pozno in je očitno »šepal«, razvijali bolj po njegovih željah, je bilo dovolj. Po Španiji, kjer spet ni in ni mogel najti prave hitrosti, se je Tänak, ki sicer velja za zahtevno osebnost, odločil. Prekinil je pogodbo s Hyundaiem. In s tem verjetno sprožil verižno reakcijo ...

Kdo namesto Tänaka?

Da je pri M-Sportu Malcolm Wilson precej nezadovoljen s svojo zasedbo, je menda jasno – vsi trije vozniki prve zasedbe so se izkazali za »razbijače«. Pa če je to mogoče na neki način (in do neke mere) oprostiti Formauxu in predvsem še manj izkušenemu Loubetu, je kaj takega težje razumeti in dovoliti Breenu, ki je imel letos nalogo voditi ekipo. Če je bila Ford Puma Rally1 še obetaven dirkalnik na začetku sezone (sploh v rokah mojstra, kakršen je Loeb), je konkurenca sčasoma lovila zaostanek.

Pri M-Sportu pa preprosto niso imeli dovolj sredstev za stalen razvoj dirkalnika. Breen je vsekakor želel več in preveč. In prevečkrat končal ob ali pod cesto. Irec, ki se je moral letos predčasno posloviti še od stalnega sovoznika Paula Nagla (deset let sta bila skupaj), ki se je odločil sezono predčasno končati in tako dati priložnost nasledniku, da se bolje pripravi na naslednjo sezono, bo tako še malo trepetal za svoj sedež.

Tänak, ki se je izuril prav pri M-Sportu, bi se sicer lahko vrnil – in Wilson bi bil zagotovo presrečen –, toda finančno si voznika takega kova ne more privoščiti. Dejstvo je, da je Puma v osnovi hiter avto, kar je večkrat dokazal stari mojster Loeb, ki je vodil na vsakem reliju (žal končal le enega), toda nujno potrebuje razvojni denar.

Toyota? Težko ... Tam imajo zdaj jasno določenega prvega voznika in prvaka Rovanpero. Evans je še vedno dovolj hiter, zelo verjetno pa je tudi, da bo Ogier po zadnji zmagi dobil več volje (tako vsaj pravi) in bo odpeljal več relijev kot letos.

No, sicer pa je tudi Ogier poskrbel za zanimivo potezo in po nepolni sezoni že menjal sovoznika. Benjamin Veillas se bo moral posloviti, na desni sedež za zadnjo dirko pa bo sedel mladi sovozniški up Vincent Landais. Zadeva niti ni tako zelo čudna, saj za menjavo nedvomno stoji Julien Ingrassia, dolgoletni Ogierjev sovoznik, ki je mentor mladega Francoza (ta je sicer že bral zapiske Loubetu v M-Sportu).

Je Mikkelsen najbližje Korejcem?

Za mesto pri Hyundaiu je seveda več pretendentov, predvsem povratnikov: Andreas Mikkelsen med prvimi (še aktualni prvak v WRC2), saj je za Hyundaia že vozil, potem je tu še Teemu Suninen, ki sedi v Hyundaiu i20 Rally2; če bo Wilson potegnil črto pod Breenom, je seveda tu še Irec. Mnogi v širši krog favoritov postavljajo tudi Novozelandca Haydna Paddona, ki je pomemben zaradi tržišča Avstralije in Nove Zelandije.

Sicer pa je pri Korejcih prostor še vsaj za enega, saj se je moral posloviti tudi Oliver Solberg, ki si je dirkalnik med sezono delil z Danijem Sordom (ta zagotovo ostaja). Kaj bo naredil Šved, ki ga usmerja oče Petter Solberg, še ni jasno, ampak glede na finančno ustreznost ne bi bil začuden, če bi podpisal pri M-Sportu, kjer se bo (vsaj) eden od trojice zagotovo moral posloviti.

In nazaj k Tänaku.

Estonec torej še nima povsem urejene prihodnosti. Morda pa se mu niti ne mudi tako zelo. Vsekakor ima tudi »plan B«. Gre namreč za ekipo RedGreen, ki tekmuje v WRC2 kot Hyundaieva satelitska ekipa, katere solastnika sta Tänak in Markko Märtin, prvi estonski zvezdnik relija, ki je tudi Tänakov menedžer. Tam bi zagotovo imel prvo in zadnjo besedo.

Koledar bo znan šele decembra

Pri promotorju prvenstva WRC Promoter GmbH iz Münchna se skupaj s FIA trudijo, da bi oznaki svetovno prvenstvo zares dali več pomena. Kar pomeni – manj relijev v Evropi in več drugod po svetu. Zato prihodnje leto v koledarju, ki bo menda znan šele v začetku decembra, skoraj zagotovo ne bo tako imenitnih relijev, kot je na primer španski, ki je nekaj posebnega zaradi hitrih asfaltnih cest.

Sicer pa tudi Nemčija ne more in ne more do svojega mesta v karavani. Toda zna biti, da ga bo dobila kot delček skupnega napora nacionalnih zvez Avstrije, Češke in Nemčije. Reli naj bi se imenoval reli Srednje Evrope, potekal pa bi v okolici tromeje.

Po drugi strani je precej govora o tem, da naj bi končno dobili svoj reli tudi na Bližnjem vzhodu (Savdska Arabija), zelo verjetno pa bo svoje mesto v koledarju spet dobila Mehika, in seveda Čile.

Neuradni koledar za sezono 2023 po mesecih:

  1. Monte Carlo (januar)
  2. Švedska (februar)
  3. Mehika (marec)
  4. Hrvaška (april)
  5. Portugalska (maj)
  6. Italija (junij)
  7. Kenija (junij)
  8. Estonija (julij)
  9. Finska (avgust)
  10. Čile (september)
  11. Grčija (september)
  12. Srednja Evropa (oktober)
  13. Japonska (november)
  14. Savdska Arabija (december)