WRC: Croatia Rally 2021 - Spektakel za vogalom

Kar se je marsikomu še pred dobrim letom zdelo skoraj povsem imaginarno, so naši sosedje vendarle izpeljali – gostili so reli za svetovno prvenstvo!

Adrien Formaux je bil odkritje relija – in verjetno tudi odkritje sezone. (foto: Uroš Modlic) Uroš Modlic
14. 5. 2021

Zgodba, ki je stara kakšnih pet let in se je takrat verjetno še Danijelu Šaškinu in njegovemu ozkemu krogu prijateljev in somišljenikov zdela malce fantastična, se je ob koncu aprila vendarle (srečno) odvila v naši neposredni soseščini. V Zagrebu se je namreč na svoji tretji letošnji dirki ustavila karavana svetovnega prvenstva v reliju (WRC). To je dirka najvišjega avtomobilističnega razreda, ki se je do zdaj ustavila v naši soseščini, pravzaprav je to celo reli najvišje ravni, ki je kdaj gostoval na Balkanu – če izvzamemo tisti neposrečeni poskus v Bolgariji, ki bi ga vsi, tudi tisti znotraj WRC, še najraje hitro (in povsem) pozabili.

Malo je bilo poznavalcev, ki so verjeli, da lahko Hrvaška dobi reli za SP, sploh v času, ko so v vrsti stale ne samo velike, ampak predvsem tudi kapitalsko močne države. In ko se je že zdelo, da bo organizatorjem res težko, je pandemija, ki je redkim prinesla kaj dobrega, na svoj izprijeni način pomagala. Kot po tekočem traku so namreč odpovedovali organizacijo ustaljeni organizatorji in promotor Red Bull je moral lani večkrat na vrat na nos spremeniti koledar. Le spomnite se Belgije …

In zato so temeljito premislili, kam in kako v letu 2021. Tu so vztrajni in prepričljivi organizatorji našli svoj trenutek in uspel jim je veliki met. Tudi slot Argentine, ki je sprostila svoje mesto tik pred zdajci, je bil idealen. Vse drugo je zgodovina.

Zdaj, kakšna dva tedna po koncu relija, je jasno, da so hrvaški organizatorji dobro opravili svoje delo. Odlično se jim je izšlo z vremenom, športni pomen in predvsem razplet relija pa je bil tako ali tako športna srhljivka, dostojna najboljših hollywoodskih filmov. Da so se na prav na zadnji hitrostni preizkušnji za zmago udarili Ogier, Evans in Neuville pred več desettisočglavo množico, ki je spominjala na lepe predpandemijske čase, je bilo nekaj najlepšega, kar si organizator lahko želi.

Seveda ob mirnem poteku in brez prekinitev. In da je na koncu po mojstrski predstavi najboljših zmagal Ogier, ki je svoj čas iz prve vožnje popravil kar za 11 sekund (na dobrih 14 kilometrih), je seveda nekaj veličastnega. Ni samo dokazal svoje natančnosti na asfaltu, ki je bil občasno zaradi peska vse kaj drugega, ampak je pokazal predvsem svojo psihološko formo, s katero se morata tako Evans, ki je zmago zapravil v zadnjem zavoju, kot Neuville, ki je na prevoju pred desnim zavojem šolsko podcenil zavorno pot, še resno ukvarjati.

Njegova zmaga je toliko pomembnejša, saj se je moral celo nedeljo v glavi ukvarjati z malce lahkomiselno nesrečo na odprti cesti, ko je prehitro zavil na desni pas proti postajališču ob cesti in je vanj spektakularno trčil (itak prehitri) voznik BMW-ja in skoraj pristal na kolenih sovoznika Julienna Ingrassie.

Komaj jo je odnesel cel, ampak vidno vznemirjen, saj je neprijazno odrinil policista, češ, mudi se mi. In potem prevozil še rdečo luč. Umiril se je šele pred zadnjo HP Kumrovec. Epilog je 5000 + 2000 evrov kazni in pogojna prepoved nastopanja na eni dirki. Toda zanj je v tem trenutku pomembneje, da je prevzel vodstvo. Tako Neuville kot Evans pa sta s pokazanim in z izkupičkom v začetku sezone vseeno lahko zadovoljna. Predvsem Neuville s svojo konstantno formo.

Novi talenti in …

Sicer pa je reli na Hrvaškem naplavil na površje tudi nekaj bodočih zvezdniških imen. Medtem ko je Rovanpera raz­mišljal o šolski napaki v petem kilometru relija, sta preporod namreč doživela Formaux in Katsuta. Francoz je s petim mestom na svojem krstnem nastopu v dirkalniku razreda WRC v ekipi M-Sport Forda dokazal, da je ime, o katerem bomo še veliko slišali, izkušenejšega Greensmitha pa je povsem zasenčil. Predvsem pa se lahko spet smeji Malcolmu Wilsonu, ki je dokazal, da mu ni para, ko je treba iskati nov talent. Predvsem je znal pohvaliti njegovo osredoto­čenost in predanost, o čemer govori tudi izjava po reliju: »Česa mi je žal? Le tega, da je relija že konec!« Le zadržati ga bo treba v M-Sportovi ekipi, kar bo težko, ko bodo pri Toyoti ali Hyundaiju pokazali resen denar.

In Kacuta? Drobni Japonec, izdelek Toyotine šole in ostrega očesa Tommija Makinena, nekdanjega šefa Toyotine ekipe in njegovega inštruktorja, je po ne pretirano navdušujočem začetku kariere zdaj dobil kar dve dolgi hitrostni preizkušnji in pokazal, da se razvija v (verjetno) najboljšega japonskega relista nove dobe. Ob teh imenih je treba omeniti še Tanaka – Estonec je bil le bleda senca samega sebe, čeprav je dejal, da mu asfalt leži, in očitno je, da mu je tista nesreča v Monte Carlu vendarle pustila nekaj sledov.

Priložnost za Slovence

Sprva je želelo nastopiti šest posadk, a žal sta Zrinski in Vidmar morala odstopiti še pred relijem zaradi nesreče na testiranju (Aleš Zrinski si je v njej zlomil ključnico). Nastopile so štiri: Novak-Cevc, Peljhan-Čar, Brazda-Tavčar in Premrl-Brešer.

Veteran Darko Peljhan s sovoznikom Matejem Čarom je bil poln hvale: »Izredno zanimive preizkušnje, konfiguracija podobna relijem iz devetdesetih let, tako da sem res užival. Nočne sicer res ne sodijo več zraven zaradi varnosti, sicer pa … Seveda nisem mogel računati na kakšen rezultat, saj sem prvič vozil R5. Tri četrtine relija sem nastavljal avto, tako da sem šele v nedeljo jaz peljal njega namesto obrat­no!«

Predvsem pa serijski slovenski prvak ni skoparil s pohvalami na račun organizatorske ekipe, zbrane okoli Danijela Šaškina: »Res mu moram čestitati za vztrajnost, saj vem, kako in predvsem kako dolgo se je boril za to. In seveda za izvedeno dirko. Če ne bi nastopil, bi mi bilo žal. Vsi, ki niso, pa naj si dajo datum kar v koledar za drugo leto, saj sem prepričan, da bo dirka obstala!«

Podobnega mnenja je tudi Aljoša Novak, ki je bil po reliju še poln vtisov. »Izjemno, res izjemno! Dolga dirka, dolg popis, 1.300 kilometrov v avtu, pa še enega tekmovalnega kilometra nisi naredil. Tega mi nismo vajeni in zato je to nekaj posebnega,« je dejal Novak in dodal, da je bil sedem mesecev brez relija, kar je seveda preveč.

»Tudi zato so bili cilji zmerni, nekako dve sekundi na kilometer od najboljših. In ko sem uporabil prave nastavitve in pnevmatike, je bilo bolje,«​ nam je povedal Novak in poudaril, da se je na tej dirki veliko naučil: »Na takšni dirki je vse drugače, kaj šele razmere na preizkušnjah! Ampak drugo leto bo laže. Mi bomo vsekakor tam, zato upam, da bo organizatorjem uspelo.« Aljoša je še dodal, da je bila organizacija dobra, potek relija gladek, vse je teklo, kot mora.

Tudi Miran Kacin, ki je tokrat vodil svojo ekipo s petimi dirkalniki, ki je štela kar 35 ljudi, s čimer je bil IK Sport verjetno največja zasebna ekipa (za IK Sport je vozil tudi mladi Radstrom, podprvak Junior WRC iz leta 2018), je bil zadovoljen.

»Pri nas je vedno tako, da smo mi zadovoljni le, če je zadovoljna stranka – ampak kakorkoli, vse čestitke ekipi, ki je zagrizla v to, saj so izvedli odlično dirko, na kateri ni bilo videti napak. Vsaj z našega stališča ne,« je dejal Miran Kacin, ki je s svojimi izkušnjami kot sovoznik, vodja ekipe in organizator (pa tudi funkcionar zveze) gotovo merodajen za takšno oceno. »Sicer pa je za vsakega voznika štart na dirki za SP nekaj posebnega – s fizičnega in psihičnega stališča. In tisti, ki so takšno dirko odpeljali, jo bodo še dolgo podoživljali, ne glede na uspeh,« je v smehu zaključil Miran Kacin, pri čemer ni pozabil dodati, da bi kazalo številno slovensko sodniško in funkcionarsko odpravo izkoristiti za boljše delo v našem prvenstvu.

Izjemna pomoč slovenskih klubov

Za tiste, ki ne veste, kako zelo zahtevna je organizacija takšne prireditve: vsak dan je na reliju delalo reci in piši več kot tisoč ljudi! Med njimi seveda največ športnih funkcionarjev in redarjev, pa seveda tudi policistov, gasilcev, reševalcev, časomerilcev, snemalcev … V tem izjemnem pogonu so imeli vidno vlogo tudi slovenski športni funkcionarji – kar 110 iz devetih klubov je pomagalo spraviti reli na noge, tako da so prevzeli eno celo hitrostno preizkušnjo na dan in jo brezhibno izvedli.

Seveda jih je bilo nekaj tudi na visokih položajih, saj je bil, na primer, Miha Levec eden od pomočnikov direktorja dirke, Dani Blažinčič pa je bil eden ključnih ljudi v t. i. varnostni karavani, ki jo vodi znamenita in striktna šefinja varnosti Michelle Mouton.

Kako naprej?

»Bolj ali manj smo nalogo opravili dobro,« je bil prej skromen kot ne po nekajdnevni analizi Danijel Šaškin, alfa in omega organizacije. Hkrati je prznal, da so seveda tu in tam še možnosti za izboljšave. »Časovnica je bila dobro nastavljena, držali smo se je striktno – razen ene prekinitve, pa še o tem bi se dalo razpravljati. Trase so bile vrhunske, za kar smo izkoristili pomanjkljivosti naših cest, ki smo jih spremenili v prednosti z vsemi luknjam in nepravilnostmi ter različnimi podlagami. Imeli smo tudi srečo z vremenom, pritegnili smo ogromno ljudi, predvsem pa smo se vsi veliko naučili,« je razložil Šaškin, ki seveda že razmišlja o naslednjih korakih.

»Kako naprej? Najprej moramo urediti stvari z našo zvezo HAKS, potem je na vrsti dogovor z vlado RH, in sicer moramo glede na pokazano iztržiti večjo finančno injekcijo v višini vsaj ene tretjine stroškov. In na koncu je na vrsti še WRC, nanj računam avgusta. Potem bo jasno, kako naprej.« Danijel Šaškin seveda ne skriva želje, da bi prihodnje leto vsaj eno hitrostno preizkušnjo prenesli tudi v Slovenijo, kar bi bila seveda izredna možnost za promocijo in turizem.

»Ob tem bi rad povedal, da se še enkrat iz srca zahvaljujem vsem slovenskim prijateljem, funkcionarjem in športnim delavcem za profesionalno pomoč. Ravno tako kot celotni ožji in širši ekipi za vse vloženo trdo delo, neprespane noči … In upam, da bomo prihodnje leto še enkrat skupaj pokazali, da znamo v športu, posebno v avtomobilizmu, učinkovito presegati formalne meje med državama,« je optimistično zatrdil Danijel Šaškin.

V zakulisju

Seveda sem z veseljem sprejel vlogo sovoznika v varnostnem avtomobilu, tako imenovani dvojni nuli, ki je zadnja na progi pred dirkalnimi avtomobili. No, zadnja nula je sicer še vedno formalno varnostni avtomobil, ampak povsem dirkaški.

Odgovorna naloga torej, ki je daleč od tiste vloge predvoznika, katerega naloga je le opozarjanje gledalcev na začetek relija. To je bila seveda tudi priložnost za podroben vpogled v ozadje tako prepletenega in nekako skrivnostnega organizma relija za svetovno prvenstvo. Z organizacijo sicer imam kar nekaj izkušenj, s sovozniškim sedežem ravno tako, prijatelj iz dirkaških časov Metod Kurent pa je s svojimi izkušnjami funkcionarja FIE tudi garancija za poznavanje sodobnih predpisov. Najina naloga je bila preverjanje stanja varnosti na progi v skladu z natančnim varnostnim načrtom, položaj gledalcev, proge in po potrebi poprav­ljanje stanja, vključno z opozarjanjem gledalcev.

Moja šefinja v teh štirih dneh je bila prav Michelle Mouton, svetovna podprvakinja iz leta 1982, najuspešnejša ženska za volanom kateregakoli dirkalnika. Sicer pa stroga, ostra in nepopustljiva, tudi glasno, ko je treba. No, z Metodom sva delo opravila tako, kot si je to želela, in po tihem sem upal, da Črni vulkan, kot so jo klicali v zlatih časih, ne bo izbruhnil zaradi naju. Ni, čeprav mi je nekaj kolegov povedalo, da so imeli tudi velika ušesa ... Vse se je dobro končalo in na koncu mi je njena asistentka tiho zaupala, da je bila šefinja posebno zadovoljna z delom posadke 00. Ne morem reči, da mi ni polaskalo.

Izziv je bila predvsem podlaga

Tega, kar so izkusili na hrvaškem reliju, tudi veterani karavane WRC niso vajeni. Asfaltna podlaga se je namreč v eni sami hitrostni preizkušnji lahko spremenila tudi štirikrat, petkrat, zato so imeli težave z oprijemom, posebno še z novimi Pirellijevimi pnevmatikami. Poleg tega je bilo ogromno zavojev tudi popeskanih, predvsem na drugem prehodu, svoje pa so dodali še številni prevoji, skoki, ozke ceste in ostra križišča ter številne spremembe ritma. Še Michelle Mouton je po ogledu smeje dejala, da je pred vozniki res naporen konec tedna.