Primerjamo: dizli, hibridi in elektrika

22. 2. 2013 | Dušan Lukič
Deli

Vprašanje je staro, kolikor so stari hibridi (in v zadnjem času električni avtomobili): kakšna je v resnici poraba enih in drugih?

Odgovor na to vprašanje ni le zapleten, dokler je vprašanje tako splošno, je tudi nemogoč. Kakšen dizel? Kakšen hibrid? Kakšen električni avtomobil? Kakšna razdalja? Kakšne ceste? Kakšna vožnja? Kakšne so cene energentov?

Vseh kombinacij seveda ni mogoče preveriti, a vseh tudi ni treba. Jasno je, da bo v mestu, kjer so razdalje omejene, ta hip najvarčnejši električni avtomobil. In da mu bodo sledili priključni hibrid, hibrid in na koncu avtomobil s klasičnim motorjem z notranjim zgorevanjem. Tudi če test ni izveden najbolje in v njem manjka električni avtomobil (o tem si lahko preberete v okvirčku), o rezultatih ne gre dvomiti.

A kaj se zgodi, ko je razdalja daljša? V nekaterih razmerah ni treba ugibati: če se podate na nočno potovanje čez Nemčijo, s hitrostmi, ki so primerne njihovim avtocestam, bo dizel daleč spredaj. Hibrid bo životaril, električni avtomobil pa za take poti danes sploh ni uporaben – razen če gre za električni avtomobil s podaljševalnikom dosega, torej klasičnim motorjem, ki se vklopi, ko zmanjka elektrike. Ampak takrat tak avtomobil ni veliko (če sploh) boljši od hibrida.

Kako se torej lotiti vprašanja? Pri Avto magazinu smo najprej dorekli problem. Kaj se dogaja v mestu, vemo. Zelo dolge razdalje niso smiselne. Zato smo poskušali najti scenarij, ki je po eni strani dovolj poveden, po drugi strani pa dovolj realen, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. Recimo: z avtomobilom ste prišli v službo v Ljubljani in zgodaj dopoldne se pač zgodi (napovedano ali ne), da je treba na hitro skočiti na sestanke v, recimo, Maribor (ali Koper, recimo, ali obratno). Torej: iz centra Ljubljane v ne ravno center Maribora in nazaj, vmes dve uri za sestanek, med katerima se polnilni hibrid in električni avtomobil polnita. In potem nazaj po isti poti. Hitrosti? Točno po omejitvah, tudi na avtocesti.

Avtomobili? Električne je predstavljala Oplova Ampera. Ne le zato, ker je ta hip edini družinsko uporaben električni osebni avtomobil v prodaji pri nas, tudi zato, ker ima podaljševalnik dosega, 1,4-litrski bencinski štirivaljnik, ki zagotavlja, da prazna baterija ne pomeni prisilnega postanka ob poti. Ampera ima serijsko sicer polnilni kabel, ki omogoča polnjenje z največ 10 amperi toka, a ker se da za ne preveč denarja dobiti tudi takšne, ki ji to omogočajo s 16 amperi, smo uporabili takšnega. Glavni 'krivec' za to je bil siceršnji lastnik Ampere in specialist za avtomobile, prijazne do okolja, Andrej Potokar. Ker smo z njim že prej ušpičili kakšno električno (ob tem skesano priznamo, da na primer zgodba o Nissanovem Leafu še vedno čaka na objavo, pa se je zgodil precej pred zgodbo, ki jo berete), smo ga seveda povabili k sodelovanju. Zjutraj se je v redakcijsko garažo pripeljal s svojo Ampero in iz nje potegnil 16-amperski polnilni kabel. Kaj smo hoteli, smo ga pač uporabili. Tako ali tako bi ga morala imeti vsaka Ampera.

Drugi tekmovalec je bil Toyotin Prius Plug-In. Ker serijski priključni Priusi še niso bili na voljo, smo uporabili tistega, ki je v Sloveniji že mesece in mesece in ki ima na merilniku prevoženih kilometrov že skoraj številko 80 tisoč. Res je sicer, da je njegova baterija malo bolj zmogljiva od tiste, ki jo ima serijski, a razlika ni tako velika, da bi pomembno vplivala na rezultat testa (da o tem, da je ta po toliko prevoženih kilometrih verjetno že malce utrujena in ima za kak odstotek manjšo kapaciteto, ne ugibamo). Tudi Prius je, tako kot Ampera, noč pred 'tekmo' preživel priklopljen na polnilnik v redakcijski garaži – in s popolnoma polno posodo za gorivo.

Tretji tekmec takšnih logističnih težav ni imel – uporabili smo kar našega 'dolgotestnega' Golfa TDI DSG. Po moči motorja je dovolj dobro primerljiv z Ampero in tudi Priusom, menjalnik DSG je poskrbel, da smo izločili voznika kot dejavnik, pa še pri ceni je slika realnejša, saj tudi Priusa in Ampere ni treba ročno prestavljati.

In potem smo startali. Nekaj kilometrov do ljubljanske obvoznice, na njej se je bencinski motor Priusa, ko smo se izmuznili iz malce gneče na prehitevalni pas, prvič prižgal. Ampera je bila seveda tiho. In tiho je bila dolgo, tam nekje pri Trojanah je šele zabrnela. Vmes smo se ustavili za menjavo voznikov, a ne za dolgo in v dobri uri smo bili na cilju, pred zgradbo Elektra Maribor. Ampera in Prius sta dobila vsak svoj priključek za polnjenje (kljub napisu, da je treba avtomobila le priklopiti, smo morali poiskati uslužbenca, da je priključka aktiviral, Andrej pa je hitro ugotovil, zakaj se Ampera ne polni – ker je nekdo ni ugasnil), Golfa smo preprosto parkirali zraven in šli na 'sestanek'. No ja, pica je bila dobra, debata ob njej pa konstruktivna. Dve uri kasneje je bil Prius napolnjen, Ampera pa približno na tretjini potrebnega časa polnjenja – in njena baterija je zdržala do cestninske postaje Tepanje. Od tam je šlo spet na bencin, Prius pa je, zanimivo, svojo baterijo dokončno izpraznil šele v Ljubljani, saj je od polnjenja do avtoceste ni, tam se je preklopil na bencinski motor (kar se zgodi samodejno, ko hitrost naraste nad 100 kilometrov na uro), ostanek je izpraznil v Ljubljani.

Končni rezultati? Prevozili smo 251,7 kilometra, od tega okoli 18 kilometrov mestne vožnje (večinoma po vpadnicah), preostalo pa po avtocesti. Golf je za celotno pot porabil 14,3 litra goriva, Ampera 13,2, Prius pa 13,3 litra. Povedano drugače: Golf je v povprečju porabil 5,7, Prius Plug-In in Ampera pa po 5,3 litra. Strošek klasičnega pogonske goriva za Golfa in Priusa Plug-In je bil tako 19,95 evra, za Ampero pa 19,6 evra. In ko k temu dodamo še ceno porabljene električne energije (6,2 kWh pri Priusu in 15 kWh pri Amperi, obakrat po ceni nočnega polnjenja in s približnimi dajatvami), se strošek pri Priusu poveča za 50 centov, pri Amperi pa za 1,1 evra. Torej: vožnja z Golfom nas je stala 19,95 evra, s Priusom Plug-In 20,45 evra in z Ampero 20,6 evra. Dizel je bil najcenejši tudi zato, ker so pri nas trošarine na gorivo izrazito naklonjene voznikom bencinskih vozil, saj je dizel dražji (zaradi višjih trošarin), namesto da bi bil cenejši od bencina (nakupna cena dizla v rafineriji je namreč okoli 10 odstotkov nižja od cene bencina). A kot je slišati, se v EU stvari obračajo in verjetno je, da bo dizel v prihodnosti bolj obdavčen od bencina, saj je tudi okoljsko bolj obremenjujoč.

Razlika po 250 prevoženih kilometrih, večinoma avtocestnih, je bila tako vsega skupaj 0,8 evra ali 0,003 evra na kilometer. Zanemarljivo.

Seveda je treba k temu rezultatu dodati vsaj še dvoje: da je Ampera med vsemi tremi najdražja (44 tisočakov za Pioneer edition), primerljivi Prius je cenejši za slabe tri tisočake, pri obeh je treba odšteti še okoli štiri tisočake državne subvencije, Golf pa bi vas stal okoli 30 tisočakov. Sedem do deset tisočakov razlike, torej. Je ob teh rezultatih sploh logično pomisliti na nakup česarkoli drugega kot dizla? Seveda. Če je večina vaših voženj krajša od 50 do 70 kilometrov, se vam lahko zgodi, da se motor Ampere ne bo prižgal cele dneve, in tu se hitro nabere precej prihrankov (Andrej pravi, da je 2.000 evrov prihranka pri ceni goriva še dosegljiva postavka, kar pomeni, da se razlika v nakupni ceni izenači v petih ali šestih letih). Še priključni Prius zna (če vmes ni avtoceste ali hitre ceste) kilometre in kilometre prevoziti le na elektriko. In v takih razmerah se lahko investicija v elektriko hitro povrne, sploh če se odločimo za priključni hibrid – pri Toyoti so namreč pred kratkim ponudili tudi 'normalno' opremljeno različico priključnega Priusa (brez usnjenega oblazinjenja in podobno) za manj kot 30 tisočakov (po subvenciji). Seveda je tudi manj opremljen klasičen avtomobil cenejši, vseeno pa je to že cena, ki utegne pritegniti precej več kupcev. O tem, kako dober je kateri od trojice sicer, pa tokrat ne bomo pisali ...

Med samim testom je nastal tudi zanimiv video, ki si ga lahko ogledate tukaj!

Besedilo: Dušan Lukič, foto Saša Kapetanovič

 

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"