Sam doma 2 - oziroma, kako je Aljoša ponovno odšel na dopust in me pustil samega doma. No, samega v uredništvu. In spet sem nekaj ušpičil.
Ja, Aljoša je tisti, ki pri Avto magazinu običajno piše dirkaške teste, in jaz sem tisti, ki je prvi v vrsti za njim. In glej ga zlomka, Aljoša je že drugič v treh letih odšel na dopust ravno takrat, ko so v Slovenijo prišli prijazni strici iz Seata Sporta in s seboj pripeljali zanimiv avtomobil. Spomnimo, nazadnje smo na letališču v Lescah vozili Seata Leona prejšnje generacije, s katerim so seatovci nastopali in osvojili vse možne naslove v seriji WTCC. Oh, kako dobro se spomnim tistega popoldneva. Bilo je po nevihti, zrak prečiščen, iz grobega letališkega asfalta se je kadilo, ker ga je sonce že sušilo. Ravno prišel sem na letališče, ko so s tovornjaka razkladali oranžnega Leona. Pet mehanikov je nonstop skakalo okrog avtomobila in ga pripravljalo za vožnjo. Eden je s prenosnim računalnikom nalagal mape delovanja motorja, dva sta pod pokrovom preverjala kable, druga dva tlak v gumah ... Skratka, mravljišče okrog Leona. Čez dve leti podoben začetni prizor. V daljavi vidim zloščen tovornjak, ki nakazuje, da v sebi skriva nekaj dirkaškega. Tovornjak kot tovornjak, boste rekli. Ne. Vsi, ki smo v dirkanju, takoj prepoznamo tovornjak, ki prevaža dirkalne mrcine, in kadar ga na avtocesti počasi prehitevamo, študiramo, kaj bi lahko skrival v notranjosti.
Tokrat se na dvižni ploščadi prikaže belo-sivo-svetlo moder (hudiča, ne vem, nekakšna čudna, neatraktivna barva je) Leon. Širok, koničast, občutek imaš, da se lahko porežeš, če ga z pobožaš z roko. Mehanika sta le dva. Ni mi jasno. Pa saj deluje veliko bolj resen kot tisti WTCC. Kje so preostali mehaniki? Nič. Pristopim, pozdravim in prosim, ali mi ga malo razkažejo. Tam je že Andrej Jereb z enakim namenom, saj bo naslednji dan v njem na Seatovem Cupra dnevu vozil srečneže na sovozniškem sedežu. »Tako, fanta, tu se ga prižge, ročico menjalnika daš v položaj S, odpelješ in prestavljaš z ročicama ob volanu,« pravi glavni mehanik. Z Andrejem se malce pogledava, nagubava čelo, nato se le še nasmehneva. Predvidevam, da je mehaniku jasno, da so nama znane klasične dirkaške zadeve, kot so podatki na večopravilnem zaslonu, nastavitev razmerja zavorne sile, sprožitev gasilnega sistema itd.
Priznam, vedel sem, da Leon Cup Racer ni tako zapletena specialka, kot je bil WTCC. Naredil sem namreč domačo nalogo, pobrskal po medmrežju in spoznal, da gre pravzaprav za pokalni dirkalnik, katerega namen je tehniko iz vsakdanjih Seatovih modelov približati malce bolj dostopni dirkaški seriji.
Cup Racerja tako poganja enak motor, kot ga najdemo v Leonu Cupri. Že res, da so mu moč z nekaj modifikacijami elektronike in z večjim turbopuhalom povečali na 242 kilovatov oziroma 330 'konjev', a še zmeraj je to predelava, ki ne zahteva dragih revizij po vsaki dirki. Tudi za prenos moči na kolesa skrbi povsem serijski dvosklopčni menjalnik DSG v oljni kopeli, ki mu pomaga še elektronska zapora diferenciala. To je z gumbom na volanskem obroču mogoče dati v eno od treh nastavitev delovanja, pač glede na specifikacijo dirkaške proge. Ja, kaj pa je potem na Cup Racerju zares dirkaškega? Vse drugo. Začenši s podvozjem. Že na pogled je jasno, da razširjeni koloteki (Cup Racer je od navadne Cupre širši za kar 40 centimetrov) obetajo dobro lego. Seveda pa k temu največ pripomore nastavljivo vzmetenje, pod katero se je podpisal Seatov športni oddelek. Tudi zavore niso hec. Prednje diske premera 362 milimetrov grizejo šestbatne čeljusti znamke AP, medtem ko je premer 'palačink' zadaj 'le' 272 milimetrov. Za dobro lego pri večji hitrosti poskrbi – le kako bi ga lahko spregledali – zadnji spojler s petimi možnimi nastavitvami naklona krilc. Najbrž ni treba poudariti, da je notranjost primerno oskubljena, s čimer so težo dirkalnika zmanjšali na vsega 1.150 kilogramov (to je približno toliko kot pri serijski Ibizi). Tako olajšan Leon kar naenkrat dobi celo malce boljše razmerje med močjo in maso, kot ga ima novi Porsche 911 Carrera S. Kaj pa razmerje med cenama? No, pustimo zdaj Porscheja ob strani, a vseeno, tudi tu prednjači tale Leon. Cup Racerja boste težko naročili pri najbližjem prodajalcu Seatov, morali boste poklicati naravnost v Seatov športni oddelek. Tam vam ga bodo sestavili za 70 evrskih tisočakov brez vštetega davka. V avtomobilski šport vpeti bralci veste, da to ni pretirano visoka številka, ko govorimo o ceni dirkalnika. Veste pa tudi, da je dirkanje lahko hitro dražje od samega dirkalnika. Startnine za dirke, gume, revizije, potrošni material v obliki polomljenih krilc iz ogljikovih vlaken ... Vse to hitro znese dvakrat toliko, kolikor stane dirkalnik. Je pa res, da so pri Seatu ustvarili precej dostopnejše pokalno tekmovanje, kot je WTCC, a hkrati pripravili osnovo za dirkalnik, če bi se vendarle spet pridružili omenjeni dirkaški seriji.
Ste vedeli, da se začne dirkalni kombinezon, če ga dolgo ne uporabljaš, krčiti v predelu trebuha? Tudi jaz ne. Medtem ko sem se preoblačil, je Andrej že drgnil Leona po stezi. Slišati je lepo. Na poligonu na Vranskem še toliko bolj, ker odmeva od okoliških dreves. Vsakič, ko voznik prestavi navzgor, iz izpuha malce zagrgra. Pri prestavljanju navzdol še lepša melodija: sliši se le turbinski polnilnik, ki skozi obhodni ventil spušča presežek zraka. Sika. Andrej zapelje ven, zdaj sem jaz na vrsti. Komaj se skobacam v avto, saj ni časa za nastavljanje sedeža na mojo višino. Zanimivo, volan se z vzvodom nastavlja tako po višini kot po globini. Blamaže zaradi neuspelega speljevanja tokrat ne bo, saj stopalke za sklopko ni. Poskušam prvi krog odpeljati popolnoma mirno, a hudič se odzove že takoj, ko pobožaš stopalko za plin. Pri majhni hitrosti prestavim vse do pete prestave, da si vsaj malce oddahnem in pomislim še na kaj drugega kot motor. Zavore dobro primejo, vendar je treba pohoditi stopalko po moško. Zadaj je miren, rit ne beži. Zdaj pa zares. Vrnem v drugo prestavo, pohodim plin, s prsti še segel nisem po obvolanski ročici za prestavljanje, pa me že opozarja, da so motorni vrtljaji previsoki. Tretja prestava, spet ista zgodba. Hej, baraba, kdaj se tako hitro odvrtiš? Še dodatne težave mi dela moje koleno, ki se v ovinkih zaletava z roko in mi preprečuje, da pravi čas prestavim (to težavo bi rešile fiksne obvolanske ročice). Nekako se vseeno navadim na to, da je najbolj uporabno območje vrtljajev precej nižje, kot je slišati po zvoku motorja. Zdaj začnem uživati. Iz ovinka pospešuje brutalno. Čutiti je zaporo diferenciala, ki pri pospeševanju pospravi avto nazaj v ovinek. Pravzaprav je neverjetno, kako nevtralna je lega, ob podatku, da je vseh 330 'konjev' usmerjenih le na prednji par koles. Še bolj me navduši zaviranje. Močno, predvidljivo, dovoljuje tudi sočasno igranje z volanom, saj dobro čutiš odzivanje avtomobila pri pojemku. Tipam mejo zdrsa v ovinkih, a priznam, najbrž nisem bil niti blizu. Medtem ko so mi pri Leonu WTCC-ju natančno odštevali kroge, me v Cup Racerju pustijo pri miru. Nato pa nekako začutim, da je moj čas potekel, in zavijem s proge. Jasno, nasmeh na obrazu, v glavi pa cel kup mešanih občutkov. Prevladujejo prijetni, seveda, saj sem pravkar peljal vrhunski dirkalnik. Toda v podzavesti so vendarle spomini iz Leona WTCC-ja, ko sem z ročico sekvenčnega menjalnika v roki čakal na prave vrtljaje atmosferskega štirivaljnika in nato prestavil, zadaj pri izpuhu je počilo ... Ja, tisti mi je bil bolj všeč. A vseeno se zanesem nate, Aljoša, da boš šel prihodnje leto na dopust ob ravno pravem času.
Besedilo: Saša Kapetanovič, foto: Boštjan Vidrajz, Dušan Lukič
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel