Recept je preprost - in v deželah, kjer kupci namesto petvratnih kombilimuzin zahtevajo štirivratne, klasične limuzine, tudi uspešen.
Vzeti je treba kombilimuzinski model segmenta B ali C, mu dodati klasični limuzinski zadek, se po potrebi in glede na trg poigrati s platformo, torej medosno razdaljo, vzmetenjem in krmiljenjem, primerno izbrati motorno ponudbo, ujeti ugodno ceno (kar je spet pogojeno z nastankom na osnovi obstoječega modela) in to je to.
Pri tem je precej vseeno, vsaj na avtomobilsko manj razvitih trgih, ali je novi model nastal na osnovi najsodobnejše platforme (in si torej tehniko deli s tisti hip svežim kombilimuzinskim bratom), na starejši osnovi, ki je primerno pomlajena, ali na povsem svoji zasnovi. Važno je le, da stvar deluje.
Nova Fiatova Linea, recimo, je po zunanjem videzu zlahka limuzinski Grande Punto - še bolj pa novi Bravo. Po skupnih merah in glede na nekatere motorje bi ji lahko rekli tudi limuzinski novi Bravo, po podvozju ali še čem pa močno olepšani limuzinski Stilo. Pa si s takimi stvarmi pravzaprav ni treba beliti glave, saj je pomemben le končni rezultat. In ta zna biti pri različnih znamkah zelo različno uspešen. Nekateri tovrstni avtomobili so že oblikovno očitno nastali brez daljšega premisleka, poleg tega pa se jih zna držati tudi sloves avtomobila, namenjenega nezahtevnim trgom - konec koncev marsikaterega od njih izdelujejo prav tam, recimo v Turčiji, kjer bodo izdelovali tudi Lineo.
Pa jim s tem dostikrat delamo krivico - izraelski avtomobilski trg, recimo, sodi med bolj zahtevne, saj več kot polovica prodanih avtomobilov tam sodi v segment C in še dodatnih 20 odstotkov v D, majhnih avtomobilov je le petina, pa skupaj prodajo več kot dvakrat toliko avtomobilov kot v Sloveniji kljub gromozanskim, približno 120-odstotnim davščinam.
Pri Fiatu sicer čisto brez sramu namignejo, da je Line limuzinska izvedba Grande Punta, zato je tudi ne nameravajo poslati na nova preizkusna trčenja - rezultat, pravijo, bi bil pač enak kot pri Grande Puntu. In tudi na pogled je do B stebrička ta trditev popolnoma pravilna. Zadaj se je oblikovalcem Fiat Designa posrečilo ustvariti eno bolj dopadljivih ‘ozadij’ med tovrstnimi avtomobili, ki se lahko brez sramu kosa z (recimo) Renautovim Meganom.
Sicer pa prav grdih (kot smo jih bili vajeni) takih avtomobilov v prihodnje verjetno ne bo več prav veliko, konkurenca je namreč huda. Corolla, Civic, Megane, Jetta, Focus, na neevropskih trgih še tamkajšnji modeli, pa kak Citroën C4 Sedan in še in še. Bitka je huda in treba je biti hudo dober - ali pa hudo poceni.
Pri Fiatu so se tokrat odločili za ‘cenovni pristop’. Biti nameravajo kar okoli 20 odstotkov cenejši od tekmecev, to pa v Nemčiji pomeni vstopno ceno okoli 13 tisoč evrov, pri nas verjetno še slaba dva tisočaka manj. Ugodno, tudi zaradi dokaj bogate varnostne in udobnostne opreme.
Najosnovnejša Linea ne bo imela serijske klimatske naprave, predvsem zato, ker jo trenutno delajo le v Tofasovi tovarni v Turčiji in je od tudi na trge, neobčutljive za šibko opremo, zato pa bo premogla (vsaj) dve varnostni blazini (veliko je odvisno tudi od tega, za kakšne modele in cene se bo uspelo pogoditi slovenskemu uvozniku), ABS, elektrifikacijo prednjih stekel in ključavnic, po višini in globini nastavljiv volan, potovalni računalnik in radio s CD-predvajalnikom. V bogateje opremljenih različicah (cene naj bi segle tja proti 17 ali 18 tisoč evrom) bo zraven sodila samodejna klimatizacija, VDC in še kaj.
Pod motornim pokrovom bodo na začetku trije že znani motorji: 1, 4-litrska brez in s turbinskim polnilnikom (77 in 120 ‘konjev’, oba v kombinaciji z ročnim petstopenjskim menjalnikom) ter 1, 3-litrski turbodizelski M-Jet z 90 ‘konji’ in možnostjo doplačila za šeststopenjski robotizirani ročni menjalnik.
Vzmetenje je čista klasika: McPhersonove vzmetne noge spredaj, poltoga prema s torzijskim drogom zadaj, vse skupaj nastavljeno precej visoko in mehko, da se Linea pelje dovolj udobno tudi na (zelo) slabih cestah. Platišča so (razen za doplačilo) vedno 15-palčna, volan hidravlično servoojačan, vsi motorji pa ustrezajo okoljskemu standardu Euro 4.
Znotraj je vsega po malem (a lepo usklajeno): nekaj trde plastike, udobni sedeži, mehko blago tudi na vratih, že znana stikala in novi merilniki. Nič posebnega, a hkrati tudi nič napačnega. Prostora je (kot se za skoraj 4, 6 metra dolg avto z 2, 6-metrsko medosno razdaljo tudi spodobi) dovolj tako spredaj kot zadaj, razveseli nadpovprečno velik 500-litrski prtljažnik.
Linea bo na slovenske ceste zapeljala septembra, najprej s šibkejšim bencinskim motorjem in dizlom, naslednje leto še s turbobencinarjem in morda še kakim (1, 6- ali 1, 8-litrskim) bencinskim motorjem v kombinaciji s samodejnim menjalnikom ali morda 1, 9-litrskim turbodizlom.
Dušan Lukič, foto: Tovarna