Dobrih pet metrov dolžine, skoraj tri metre medosja. Več kot 500-litrski prtljažnik, ki se ga da povečati na skoraj kubik in pol prostora. Udobno, zračno vzmetenje in več kot dve toni mase. Tole pa res ni recept za športni avto, kajne?
Imate prav. Res ni. Razen, če je na nosu Porschejeva značka, zadaj pa napis Panamera GTS. Gran Turismo Sport so besede, ki pri Porscheju označujejo ne toliko hitrejše (Turbo in Turbo S bosta vedno zmogljivejša in hitrejša od GTS), ampak bolj uživaške, dirkališču namenjene modele – ki pa so še vedno več kot vsakdanje uporabni. A to, kako velika je lahko razlika med udobjem, ki ga zmore ponuditi na cesti, in mešanico dirkaške natančnosti in drifterskega huliganstva, ki ga zmore na stezi, je na meji verjetnega.
Osnova za to je zračno podvozje. To je na novo nastavljeno, v športnih nastavitvah trše kot pri klasični Panameri in 10 milimetrov bližje tlom. Ko k temu dodamo še doplačilni aktivni prednji stabilizator (tega tršega ali mehkejšega prek zobniške povezave naredi elektromotor, ki ga seveda nadzoruje računalnik), pa zadnji diferencial z usmerjanjem navora ter večja in širša kolesa, se Panamera GTS spremeni v avto, ki vozniku nenehno daje vtis, da bi zlahka lovil devetstoenajstico. Ne le lovil, tudi ujel in prehitel. Krmiljenje je na stezi izjemno natančno, oprijem prednje preme, ko gre za vstop v ovinke, pa daje vozniku samozavest, ki si je v tako velikih avtomobilih na dirkališču sicer ni mogoče predstavljati. Če voznik zaviranje malce potegne v ovinek, nežno zdrsne zadek, in Panamera GTS zna ob izklopljenem stabilnostnem sistemu PSM ovinke nežno predrseti – in ob tem nikoli ne daje občutka, da bi zadek rad pobegnil izpod nadzora. Gre tudi drugače: z malo bolj odločnim vstopom v ovinek zna Panamera GTS na široko pomesti z zadkom, dovolj, da vozniku, ki si želi malo čistokrvnega driftanja, ni žal, da ima štirikolesni, in ne le zadnjega pogona. A najbolj navduši dejstvo, da vedno znova preseneti s tem, koliko oprijema ima, kako lahkotno je vodljiva in kako umirjeno vozniku napoveduje, kje je meja oprijema in kako bo avto zdrsnil. Čisti užitek, ki ga pod nadzorom drži tudi zmogljivejši zavorni sistem z večjimi koluti in šestbatnimi čeljustmi spredaj ter štiribatnimi zadaj. Krog za krogom, kljub temperaturam krepko prek 30 stopinj Celzija, ki smo jih bili deležni na dirkališču v Bahrajnu, kjer smo Panamero GTS lahko preizkusili na meji zmogljivosti ...
Kaj pa na cesti? Tam je Panamera GTS zaradi zračnega podvozja idealen avto za dolge poti. Hrupa skoraj ni (no, na dirkališču bi lahko bila glasnejša), blaženje neravnin je vzorno, počutje v kabini vrhunsko. Osemvaljnik ima dovolj navora že v najnižjih vrtljajih, zato osemstopenjska dvosklopčna avtomatika (to so inženirji, za razliko od motorja, vzeli iz Panamere S) nima težkega dela. Osemvaljnik je v osnovi ostal enak kot v modelu Turbo – razlike so bolj kot ne elektronske narave, namenjene bolj varčni vožnji in hkrati hitrejši odzivnosti in boljšemu zvoku na dirkališču. Tako GTS lepo ’sede’ med 440-’konjski’ S in 550-’konjski’ Turbo, je pa res, da si zna voznik na dirkališču, čeprav ima motor 338 kilovatov oziroma 460 ’konjev’, zaželeti še več moči. Podvozje je preprosto tako zmogljivo in igrivo, da bi bila lahko drsenja še daljša, hitrejša in bolj ekstremna, ravnine pa še krajše. Ja, Panamera GTS je res na meji verjetnega.
