Prilagoditi se zahtevam evropskih kupcev. Nekaj, kar Američani neuspešno poskušajo že pol stoletja, so Korejci storili v tako rekoč enem desetletju.
Ogromno poguma je potrebnega, če se neka znamka želi zoperstaviti uveljavljenim kraticam, kot so GTI, RS, ST, Cupra ali Type-R. In ko so pred dobrim letom pri Hyundaiu predstavili i30N, smo vsi skupaj morali priznati, da jim je uspelo ustvariti hiter, dober in predvsem zabaven avto. Dobrih 11 tisoč naročil pozneje se Hyundaiu dogaja nekaj, česar niso vajeni. Namreč, kupci, ki si želijo i30N, morajo na avto čakati.
Ker pa je prilagajanje trgu ključ do uspeha, ki se ga pri Hyundaiu držijo, so pri kupcih hitro zaznali povpraševanje po nadaljevanju zgodbe 'N'. Za kombilimuzinskim i30N se je hitro pojavil tudi Veloster N, a ker se Veloster kot model na evropskih tleh ni dobro uveljavil, se z njim tukaj tudi niso preveč trudili. Zato je bilo bolj smiselno na znano osnovo namestiti nekoliko drugačno karoserijsko obliko. Petvratni kupe se je ponujal kot dobra rešitev, a so ga vseeno želeli prilagoditi tako, da je uporabniška izkušnja s tem avtom nekoliko boljša kot s kombilimuzinsko različico.
V ta namen so mu malce povečali zadek in znotraj tega odmerili bogatih 450 litrov za prtljago (436 litrov, če je vanj umeščen prečni stabilizator, ki je del različice Performance). Če prtljažnika ne napolnite do konca, bo Fastback le 12 kilogramov težji od navadnega i30N. Da pa bi dosegli podobne vozne lastnosti, so inženirji morali malce prilagoditi podvozje v novincu. Bolj natančno: Fastback ima spredaj za 5 odstotkov mehkejše vzmetenje z malce daljšimi hodi, med zadnji kolesi pa so namestili dodatni stabilizator. Rezultat? Uspelo jim je doseči to, da je razlika med obema modeloma komaj zaznavna. Kar je dobro, ker je že kombilimuzinski i30N navduševal z dobro lego, in tukaj ni nič drugače.
Oprijem je dober, a na trenutke dovoljuje ravno toliko zdrsa, da je avto zabaven in hkrati, zaradi dobrega volanskega sistema, popolnoma obvladljiv. V zaprtih ovinkih se izkaže elektronsko nadzorovana diferencialna zapora, ki ni preveč agresivna in pri pospeševanjih lepo razporeja moč na pogonski kolesi. Ker avto ponuja pet voznih načinov, skupaj s tistim, ki ga lahko prilagodite po svojih željah, se lahko v vsakem trenutku zanesete na to, da bodo vsi parametri delovanja motorja, vzmetenja in občutljivosti proženja sistema ESP prilagojeni voznikovemu počutju in slogu vožnje.
V notranjosti je sprememb malo. Ker je strešna linija nekoliko nižja, je mogoče malce oteženo vstopanje v avto, a je na račun nizkega sedenja prostora za glavo dovolj. Sicer pa voznika obkroža ergonomsko dobro zasnovano okolje, ki pa je malce prilagojeno športnemu značaju modela. Tu predvsem mislimo na športne sedeže, volan z dodatnima tipkama za izbor voznih profilov ter merilnike z dinamično grafiko.
Tudi pod motornim pokrovom ni nič novega. Tam se še vedno skriva 2-litrski turbobencinar, ki je na voljo v dveh jakostnih različicah: 184 in 202 kilovatov. Močnejši do stotice poskoči v 6,1 sekunde, pospešuje pa vse do elektronsko omejenih 250 kilometrov na uro. V vsakem trenutku ponuja dovolj moči, zaradi posebnih loput v izpuhu pa zna ustvariti tudi prijetno zvočno kuliso, obogateno s pokanjem neizgorele zmesi ob odvzemu plina.
Namen tako imenovanega hot hatch razreda je ustvariti vsakdanje uporaben avto, ki je toliko športen, da voznikom dovoljuje občasne pobege na dirkaško stezo. Pri Hyundaiu so z modelom i30 Fastback N to uporabniško izkušnjo še toliko izboljšali, da zdaj ne bo težav, tudi če boste hoteli celo družino odpeljati na športni dan na dirkališče.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj