Pri GM ne skrivajo: Orlando je nastal na platformi Delta 2, torej na enaki osnovi, kot jo ima Chevrolet Cruze, pa tudi nova Astra in prihajajoča Zafira.
Prav zanimivo bo videti, kakšen bo odnos med prihajajočo Zafiro in Orlandom. Slovenske cene zadnjega (prodaja se bo začela spomladi 2011) se bodo verjetno začele pri okoli 15 tisočakih in pol, torej precej ceneje od sedanje Zafire. Bo Orlando torej Zafirin cenejši in manj cenjen, a tehnično nič slabši brat?
Pri Chevroletu trdijo, da ne. Z Orlandom merijo predvsem na tiste, ki si želijo bolj zanimivo oblikovan enoprostorec, avtomobil, ki po obliki in počutju spominja tudi na mehke terence. Dokaj nizka streha in razmeroma visoki spodnji robovi bočnih stekel mu dajejo precej športen videz, velika, dvodelna maska pa spominja na terence.
Precej terenski, a pod nekaterimi koti tudi precej masiven je tudi zadek – vse skupaj pa je zelo blizu obliki konceptnega Orlanda, ki smo ga videli že pred dvema letoma v Parizu.
Orlando ima lahko v notranjosti pet ali sedem sedežev, druga in tretja vrsta sta pri tem nameščeni nekoliko višje od vrste spredaj. S tem so oblikovalci poskrbeli ne le za to, da noge niso preveč pokrčene in je sedenje zato udobnejše, temveč tudi za to, da je boljša tudi preglednost naprej.
Če boste v Orlandu iskali tri ločene sedeže v drugi vrsti, jih boste iskali zaman. Ta rešitev bo verjetno prihranjena le za Zafiro, Orlando pa je dobil asimetrično deljivo zadnjo klop, pri kateri pa je večji, dvotretjinski del žal na levi strani, za voznikom.
Rešitev je po eni strani manj uporabna od treh ločenih sedežev in za sredinskega potnika manj udobna, a resnici na ljubo je treba priznati, da se v avtomobilu že dva potnika v drugi vrsti peljeta redko, kaj šele trije. In če sta zadaj dva (ali eden), je takšna rešitev s širšimi zunanjimi sedeži udobnejša.
Zlaganje sicer ni težavno, saj se sedeži zložijo z eno potezo, hkrati pa imajo možnost umika in pregiba naprej, da je dostop do tretje vrste, kjer sta dva prav tako zlahka zložljiva sedeža, lažji. Druga vrsta sedežev na žalost ni vzdolžno pomična – tudi za to po verjetno treba poseči po Zafiri.
Orlando bo obstajal (vsaj tako pravijo pri Chevroletu ta hip, seveda pa se stvari lahko v prihodnosti spremenijo) le kot sedemsedežnik.
Ob petih postavljenih sedežih Orlando premore za 458 litrov prtljažnega prostora, ki ga je mogoče povečati na 1.487 litrov. In če so pokonci vsi sedeži? No, za kak prenosnik bo še dovolj prostora – na voljo ga namreč ostane za vsega 89 litrov.
Plastika je zgodovina
Chevroleti so doslej 'sloveli' tudi po svojih plastičnih, pustih notranjostih, ki niso dajale vtisa vrhunske izdelave. Priznati je treba, da so chevroletovci pri Orlandu naredili korak naprej.
Plastika armaturne plošče je kakovostnejša, njen (po višini) srednji del je temneje in povsem gladko lakiran (klavirski lak pravijo temu, pri osnovni opremi bo namesto njega treba gledati v klasično plastiko in srebrne dodatke), za živahnost so poskrbeli še z nekaj srebrnimi dodatki (plastičnimi, ne aluminijastimi).
Merilniki so všečne modre barve, med njimi je že iz Cruza znani zaslonček potovalnega računalnika, če pa ste pripravljeni seči v žep, lahko vrh sredinske konzole krasi barvni LCD-zaslon, standarden pri najvišji stopnji opreme.
Mimogrede: ob vseh odlagalnih predalih (no, tako veliko jih spet ni) človek zlahka prezre dobro skritega za komandami avdiosistema – ja, s pritiskom na tisti veliki gumb zraven gumba za izmet cedejev se komande dvignejo in za njimi je dobro skrita odlagalna površina, primerna za shranjevanje recimo mobilnika, denarnice . .
Ko smo pri opremi: kot je že v navadi, bosta osnovni stopnji opreme LS sledili še LT in najvišja LTZ. ESP, šest varnostnih blazin (oziroma zaves) in klima vedno spadajo med serijsko opremo. Če sodimo po Cruzu, se utegne pri nas najbolje prodajati srednja stopnja opreme, torej LT, ki že vključuje usnje na volanu, parkirna tipala, večopravilni volan, samodejno klimatizacijo . .
Motorji
Orlando bo na voljo s tremi motorji. 1, 8-litrski bencinski štirivaljnik je stari znanec, ki je s svojimi 104 kilovati oziroma 141 'konji' ter 176 njutonmetri navora komaj kos precejšnji čelni površini, le petim prestavam v menjalniku (pa prav tako slaboten motor bi potreboval šeststopenjskega) in dobri toni in pol prazne teže Orlanda.
Verjetno najbolj priljubljena izbira pri nas bo šibkejša, 130-'konjska' različica dvolitrskega dizla z oznako VCDi. Tu je navora precej več, za 315 Nm, menjalnik pa je šeststopenjski – ta bo z opremo LS stala 18.210 evrov, kar je zelo ugodna cena.
Na žalost natanko tega motorja na predstavitvi nismo mogli preizkusiti, zato pa smo (poleg bencinskega) lahko sedli za volan močneje motoriziranega dizelskega Orlanda. 163 'konjev' lahko kombinirate tudi s šeststopenjsko avtomatiko, v vsakem primeru pa gre za živahen avto, ki se hkrati lahko pohvali tudi z dovolj nizko stopnjo hrupa.
In tako (poleg vprašanja, kako se v resnici pelje 130-'konjski' dizelski Orlando) ostaja le še vprašanje, kako se bo Orlando spopadel s konkurenco. Cene niso več veliko nižje, oprema je primerljiva in konec koncev so primerljivi tudi vozne zmogljivosti, počutje in oblikovanje.
Chevrolet se je z Orlandom podal iz varnega zavetja občutno cenejših avtomobilov v neposreden spopad s (po ugledu znamke) favorizirano konkurenco. Ja, res je še vedno za kakega tisočaka cenejši (in ima boljše zmogljivosti), a ima tudi nekaj netipičnih rešitev (recimo klop namesto treh sedežev v drugi vrsti, kar pa ni vedno slabo). Prav zanimivo bo videti, kakšen bo odziv kupcev.
Dušan Lukič, foto: tovarna
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere