Mali križanci. Majhni avtomobili, ki bolj spominjajo na terence po obliki kot po zmogljivostih. Večinoma s prednjim pogonom, ponekod z možnostjo doplačila štirikolesnega.
Najprej je (z veliko domišljije) to vlogo izpolnjeval Fordov Fusion. Pravzaprav je bil res le od daleč podoben temu, kar majhni križanci (crossoverji) pomenijo danes, a vendarle bi ga lahko skoraj šteli za začetnika tega razreda. A pravi komercialni uspeh je dosegel šele Nissanov Juke. Zdaj prihajajo njegov koncernski sorodnik Captur pa francoski konkurent 2008, Mokka in Trax in še kakšen. In ker so tovrstni avtomobili ta hip izjemno priljubljeni, konkurenca pa je in bo huda, je seveda še toliko bolj pomembno, da oblikovalci in inženirji svoje delo opravijo, kot je treba.
Captur si osnovo seveda deli s Cliom, in to je dobra popotnica. Medosna razdalja je sicer za tri centimetre daljša, kar seveda pomeni tudi več prostora v notranjosti. Zato je na zadnji klopi (ta je tretjinsko deljiva, a na žalost je ožji del na desni strani, kar je izrazito neprijazno do tistih, ki otroški sedež uporabljajo zadaj desno – in takšnih je med starši z enim otrokom izrazita večina) več prostora, poleg tega pa je zadnja klop tudi vzdolžno pomična (za 160 milimetrov). Tako je Captur izjemno prilagodljiv, kar je pri manjših avtomobilih, ki pa vseeno hočejo biti prvi avtomobil za določen del uporabnikov (in takšen Captur je), še toliko bolj pomembno. Če je zadnja klop pomaknjena povsem nazaj, ima še vedno za 377 litrov prtljažnega prostora, ob povsem naprej pomaknjeni se ta poveča za 78 litrov.
Poleg tega ima Captur dovolj odlagalnih površin, med njimi je nekaj zanimivih rešitev, recimo izvlečni predal pred sovoznikom. Tudi sicer je notranjost zelo vizualno prilagodljiva, česar smo vajeni že iz Clia. Različne barve tkanin, plastičnih obrob, volanskega obroča, preprog ... Pa nalepke, s katerimi je mogoče zunanjost in notranjost dodatno personalizirati. Še več, določene prevleke na sedežih (Zip Collection) so snemljive in pralne.
Zaradi sorodstva s Cliom je sorodna tudi pogonska tehnika. To pomeni, da bo Captur na voljo z dvema bencinskima motorjema in enim dizlom. 0,9-litrski bencinski TCe zmore 66 kilovatov oziroma 90 'konjev', močnejši, 120-'konjski' TCe 120 pa ima 1,2 litra prostornine. K prvemu spada petstopenjski ročni menjalnik (boljša rešitev bi bil šeststopenjski), k drugemu pa šeststopenjski dvosklopčni EDC (gre za že iz Megana znani Getragov menjalnik). Enakega si lahko zaželite tudi ob 90-'konjskem' dizlu z oznako dCi 90 in prostornino 1.481 kubičnih centimetrov (na voljo bo v drugi polovici leta) – je pa ta na voljo tudi s petstopenjskim ročnim menjalnikom. Štirikolesni pogon? Ne, Capturja vedno poganjati prednji kolesi, a glede na sodelovanje z Nissanom (Juke ima tudi možnost štirikolesnega pogona) morda nekoč v prihodnosti – pa čeprav se renaultovci ob omembi štirikolesnega pogona le nasmehnejo in zmajejo z glavami.
Porabe so seveda majhne, dizel z ročnim menjalnikom v kombiniranem ciklu porabi le 3,6 litra goriva za 100 prevoženih kilometrov (in ob tem v zrak izpusti le 95 gramov ogljikovega dioksida na prevoženi kilometer), bencinca pa imata kombinirani porabi 4,9 litra (šibkejši) in 5,4 litra (močnejši), tudi zato, ker imajo vse pogonske kombinacije vgrajen sistem Stop&Start.
Na cesti je, vsaj po prvih prevoženih kilometrih, Captur dovolj blizu Cliu, da se večja oddaljenost trebuha od tal pri legi na cesti ne pozna preveč. Tudi sicer skoraj vse, kar smo do zdaj zapisali za Clia, velja tudi za Capturja.
Captur v Slovenijo prihaja maja, cene pa še niso znane. A glede na cene v Franciji, ki so že znane, in na to, da so slovenske cene pri Cliu precej nižje od francoskih, lahko ugibamo, da se bodo gibale od okoli 14.500 evrov.
R-Link
Captur na trg prinaša še eno Renaultovo novost, sistem R-Link. Gre za večpredstavnostni sistem, ki v ozadju sicer temelji na operacijskem sistemu Android, a seveda (vendarle gre za sistem, vgrajen v vozilo, in ne za operacijski sistem telefona ali tablice) nanj ni mogoče nameščati vseh programov, ki so sicer na voljo za sistem Android v trgovini Google Play in mimo nje. Poleg upravljanja navigacije (tudi ta je v resnici le TomTomova aplikacija Android, deluje pa precej slabo, saj z glasovnim vodenjem včasih precej zamuja), telefona in drugih funkcij bo prek trgovine R-Link nanj možno nameščati tudi druge aplikacije, od dostopa do novic, turističnih informacij, družbenih omrežij, navodil za varčnejšo vožnjo ... Trenutno je v trgovini R-Link na voljo okoli 50 aplikacij. Vse seveda niso brezplačne (takih je malo), na začetku (in za prvih šest mesecev) pa si lahko uporabniki zastonj omislijo aplikacije za e-pošto, Twitter, vremensko napoved in Renaultovo pomoč na cesti.
Pri Renaultu sicer nočejo povedati, katera različica Androida se skriva v R-Linku, ugibamo pa (glede na to, kaj se govori in kar smo lahko videli), da ne gre za verzije s štirico na začetku. In kako je z združljivostjo obstoječih aplikacij s sistemom R-Link? Neposredne ni, potrebne so namreč manjše prilagoditve, predvsem na račun sodelovanja z drugimi deli R-Linka, in seveda prilagoditve temu, da se aplikacije vendarle uporabljajo v avtomobilu. Še tole: na žalost za dotik občutljivi zaslon ne pozna 'večprstnega' upravljanja (na primeru spreminjanja merila zemljevida z dvoprstno gesto), prav tako se po izbirnikih ali radijskih postajah ni mogoče premikati s potegom s prstom. Tu so pri Renaultu malo za časom ... Prav zanimivo bo videti, koliko časa bo trajajo, da bodo 'poznavalci' R-Link prepričali (z zagotovitvijo korenskega oziroma root dostopa do sistema), da bo deloval z vsemi aplikacijami.
Dušan Lukič, foto Renault