432,7 kilometra na uro na avtocesti ... 80 let nazaj!

Zaradi odstranitve zračnih odprtin in trupa po vzoru vojaških letal je imel avtomobil minimalen kvocient zračnega upora, ki je znašal le 0,17.

432,7 kilometra na uro na avtocesti ... 80 let nazaj! (foto: Daimler AG) Daimler AG
28. 1. 2018

400 kilometrov na uro je danes nekakšna magična meja za vse superšportne avtomobile, ki se želijo uvrstiti v ligo najhitrejših. Prvi med serijskimi, ki mu je to uspelo že pred desetletjem, je bil Bugatti z modelom Veyron. Ta je v 'osnovni' različici pospešil vse do hitrosti 407 kilometrov na uro, v različici Super Sport pa celo do 431,07 kilometrov na uro. A čeprav je postavil rekord med serijskimi avtomobili, s svojim rezultatom ni presegel rekorda za najhitrejšo vožnjo po odprti cesti. Ta je znašal 432,7 kilometrov na uro, šele novembra lansko leto pa ga je presegel Koenigsegg Agera RS – le nekaj tednov pred 80. obletnico, ki jo praznujemo danes.

Vrnimo se v leto 1937. Mercedes-Benz je osvojil Veliko nagrado Evrope, a želeli so doseči še nekaj več. Izdelati so hoteli najhitrejši avtomobil na svetu, ki bi še dodatno utrdil primat stuttgartske znamke na vrhu avtomobilskega športa. A tako kot na dirkališču se jim je tudi tu po robu postavil takratni konkurent - Auto Union. Slednji je izdelal avtomobil, ki mu Mercedes s svojim modelom W125, v katerega je bil vgrajen 5,6-litrski V12 motor, nikakor ni mogel konkurirati. Oktobra 1937 je tako padla odločitev, da bo avtomobil pred nadaljnjimi preizkusi potrebno temeljito predelati.

Hlajenje motorja kar z ledom

Predelave, ki so se jih lotili v Stuttgartu, so bile za tisti čas revolucionarne. Prvi korak je bila optimizacija aerodinamike. Na pomoč so se obrnili k Ernstu Henklu in Willyju Messerschmittu, proizvajalcema letal. Po njunih navodilih je Mercedes-Benz skrajšal sprednji del ter podaljšal zadnji del vozila, s čimer je povečal oprijem na zadnji osi. Nato je sledila predelava profila avtomobila, s čimer so zmanjšali vpliv bočnih vetrov na avtomobil. Enak namen je imela nova kabina. Ta je bila po novem navkljub nasprotovanju dirkača Rudolfa Caracciole izdelana v obliki solze.

Kot rečeno je bil izboljšav deležen tudi motor. Tega so v celoti razdrli, vanj namestili nove batne obročke in ojačane bate, zagotovili pa so mu tudi bogatejšo mešanico zraka in goriva. Po prvotnih testiranjih so nanj 6. januarja 1938 nanj namestili še nove uplinjače, s čimer so moč povečali na skupno 765 'konjev'.

Tragedija in konec nekega obdobja

Glede na to, da je bila aerodinamika ključnega pomena pri postavitvi rekorda, so bile vsakršne odprtine na vozilu – tudi tiste za hlajenje motorja in dovod svežega zraka – nezaželene. Te so bile zato bistveno zmanjšane, namesto z zračnim tokom pa je motor pomagalo hladiti 48 litrov vode in 5 kilogramov ledu, nameščenih okrog hladilnika. 28. januarja 1938 se je Mercedes Benz s predelanim vozilom vrnil na avtocestni odsek med Frankfurtom na Majni in Darmstadtom. Le nekaj minut po osmi uri zjutraj se je Rudolph Caracciola z avtomobilom pognal po tri leta starem odseku ceste in v prvem poskusu uspel na en kilometer dolgem odseku ceste s povprečno hitrostjo 432,7 kilometra na uro uspel postaviti nov rekord. Istega dne je dosežek želel preseči tudi Auto Union. Žal pa je vmes posegla usoda in med poskusom izboljšanja rekorda je avtomobil, za volanom katerega je sedel Bernd Rosemeyer zajel sunek zraka in ga vrgel iz ceste. Rosemeyer nesreče ni preživel.

Po omenjenem rekordu se je kratko obdobje postavljanja rekordov končalo in minilo je skorajda 80 let, preden je Niklas Lilja 4. novembra 2017 s Koenigsegg Agero RS v Las Vegasu s hitrostjo 445,54 kilometrov na uro uspel premagati dosežek legendarnega Caracciole.

Jure Šujica
Foto: Daimler