Avtomobil, ki je veliko obetal, a je bil že kmalu zastarel

Prvi Polonez je s proizvodne linije zapeljal pred 45 leti, izdelovali so ga skoraj četrt stoletja, danes pa je skoraj popolnoma pozabljen.

Polonez, nekdanji ponos poljske avtomobilske tovarne FSO (Fabryka Samochodów Osobowych), je bil osebni avtomobil nižjega srednjega razreda, ki je veliko obetal, a kmalu je sledilo tudi razočaranje. Prvi primerek je varšavsko tovarno zapustil leta 1978, a razvoj se je začel že veliko prej. Prvi načrti naslednika Fiata 125p so bili izdelani že konec leta 1972, dve leti kasneje so bili s Fiatom podpisani sporazumi in leta 1976 je bil na Poljsko dostavljen prvi avtomobil, sestavljen v Italiji.

Ne preseneča, da je bil Polonez v resnici Fiat 125p s sodobnejšo in nekoliko večjo karoserijo, ki je nastal pri italijanskem oblikovalskem mojstru Giorgettu Giugiaru. Poleg tega je bil Polonez tudi nekoliko bolje opremljen in bistveno varnejši, imel je tudi  nekatere nove mehanske komponente.

Čeprav je bil Polonez zastarel avtomobil, je bil zaradi opreme celo v prednosti pred zahodnimi tekmeci. Večino dodatkov, ki jih je bilo treba pri BMW ali Mercedesu doplačati, je imel serijsko, na primer merilnik vrtljajev, gretje zadnjega stekla, halogenske žaromete ali nastavljiv volanski drog. Med letoma 1979 in 1981 so izdelovali tudi trivratno različico. Z odstranitvijo  zadnjih vrat je karoserija postala bolj toga, vrata so bila daljša, zadnja stranska okna spremenjena. 

Leta 1983 je prišel v proizvodnjo posodobljeni Polonez – imel je gumijast spojler na prtljažnih vratih, odprtino za dovod zraka na pokrovu motorja, nove plastične pokrove pesta, dodali so mu drugi list zadnje vzmeti, motorji pa so dobili elektronski vžig. Druga prenova je sledila leta 1986 in 1987, prvič so na stebričku C dodali dodatno okno, ki je močno izboljšalo vidljivost.

Leta 1989 se je pojavil tako imenovani adapter, ki se je odlikoval z novimi prtljažnimi vrati, ki so segala do odbijača, in kompozitnimi zadnjimi lučmi, ki so bile uporabljene pri kasnejši različici Caro. Od leta 1978 dalje so Poloneza lahko poganjali 1,3, 1,5 in 1,6-litrski motorji, ki so zmogli 44, 48, 55, 60 in 63 kilovatov (60, 65, 75, 82 ali 87 KM). Poleg tega so bili kratkotrajno vgrajeni tudi 2-litrski motorji iz Forda.

Leta 1991 so pri FSO predstavili Polonez Caro, ki se je od predhodnika razlikoval predvsem po relativno moderni karoseriji, predvsem pa je izpolnjeval takratne varnostne zahteve. Skupno je bilo narejenih skoraj 300 modifikacij, a mehansko je bil avtomobil zelo podoben tistemu z začetka proizvodnje.

Dve leti kasneje je že sledila prva prenova Cara. Najprej je bilo nadgrajeno vzmetenje s povečanjem koloteka za 59 mm, kar je znatno povečalo stabilnost avtomobila. Po drugi strani pa je značilna odprtina za dovod zraka izginila s pokrova motorja. Poleg tega je notranjost dobila novo armaturno ploščo in sedeže, izboljšan je bil električni sistem, ponudba doplačilne opreme je bila  med drugim razširjena s klimatsko napravo, v naslednjih letih pa so bile predstavljene manjše in večje nadgradnje. Umaknjeni so bili motorji 1.5 in 1.6, v ponudbo pa je bil dodan 1,4-litrski motor, izposojen pri Roverju, ki je proizvedel 76 kilovatov (103 KM). To je bil eden redkih motorjev, ki je vozilu zagotavljal zadovoljivo zmogljivost.

Leta 1996 je pod imenom Atu debitirala 4-vratna limuzina. Zahvaljujoč rahli prenovi zadnjega vzmetenja je bilo v prtljažniku prihranjeno več prostora, karoserija pa je bila bolj toga. Eden zadnjih potniških modelov je bil kombi iz leta 1999. Temeljil je na modelih Caro in Atu in se od njiju razlikoval po dodanem kovinskem okvirju, prevlečenem s steklenimi vlakni v zadnjem delu vozila. Zaradi te operacije avtomobil ni bil videti najbolje, je pa bil zelo praktičen. Poleg tega je bil tudi pick-up, odvisno od konfiguracije z vgrajenim ali odprtim prtljažnim prostorom v 2- ali 4-vratni različici in zaprti dostavnik z laminatno nadgradnjo.

Polonez kljub 24-letni proizvodnji nikoli ni bil sodoben avtomobil, kar so do časov političnih sprememb razlagali z omejitvami »od zgoraj«, v kasnejših časih pa je manjkalo entuziazma, pa tudi ustreznih finančnih sredstev, da bi omogočila razvoj naslednika.  

Preberite še: Tega avtomobila na slovenskih cestah nismo videli. Ali pač?
 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol