Skoraj 40 let je trajalo, preden je Romano Artioli uspel obuditi legendarno francosko znamko, ki pa je po vsega sedmih letih že drugič v pol stoletja znova ugasnila.
Avtomobilska znamka Bugatti velja za verjetno najbolj prestižno v svetu športnih avtomobilov. Dandanes je katerikoli njihov avtomobil – rabljenega ali novega – nemogoče dobiti za manj kot milijon evrov. Vendar pa gre hkrati za znamko, ki je že doživela kar dva bankrota – vmes pa postregla z enim najbolj prepoznavnih športnih avtomobilov tistega časa, modelom EB 110, zasluga zanj pa gre Italijanu Romanu Artioliju.
Artioli (sicer med letoma 1992 in 1996 tudi prvi mož znamke Lotus) je bil rojen leta 1932 v Mogliji, nedaleč stran od Mantove, domačega mesta legendarnega dirkača, Tazia Nuovolarija, enega njegovih idolov. Da ga bo življenjska pot vodila v avtomobilizem je vedel že pri 12. letih. Prvi ključen dogodek pa je nato sledil osem let kasneje, leta 1952, ko je Artioli izvedel, da podjetje Bugatti po 43. letih zapira svoja vrata.
Novica o zaprtju podjetja je Artiolija močno prizadela in odločil se je, da bo naredil vse, da jo rešil, zato se je podal na 'pot', ki je trajala kar 39 let! V tem času je postal eden največjih avtomobilskih uvoznikov in prodajalcev v Italiji, okrog leta 1985 pa se je s francosko vlado, lastnico znamke Bugatti pričel pogajati o njenem nakupu. Pogajanja so trajala dve leti, po uspešnem zaključku pa je nato ustanovil novo podjetje, Bugatti Automobili S.p.A. - a ne v Molsheimu, nekdanjem in sedanjem domu znamke, pač pa v kraju Campogalliano.
»Molsheim je primerljiv z Maranellom v Italiji ali pa Hethelom v Veliki Britaniji (kjer domuje Lotus op.p.). Gre za Bugattijevo Meko, vendar pa tedaj tam ali v bližnji okolici ni bilo na voljo ne pravih proizvodnih prostorov, ne inženirjev,« je dejal 88-letni poslovnež, ki se je tako odločil in v prihodnjih letih v kraju nedaleč stran od sedeža Lamborghinija, Maseratija, DeTomasa in Ferrarija postavi eno izmed najmodernejših avtomobilskih tovarn, veliko 240.000 kvadratnih metrov, kjer so mesto dobili vsi potrebni oddelki za razvoj in izdelavo novega vozila - pa tudi administrativni prostori - s tem pa je bilo vse pripravljeno za rojstvo novega avtomobila: Bugattija EB 110.
Prvi ambasador Michael Schumacher
Novi superšportnik je bil za tiste čase poln presežkov. Pod motornim pokrovom (za voznikovim sedežem) se je v objemu karoserije iz ogljikovih vlaken skrival 3,5-litrski 12-valjnik s 60 ventili, ki je s pomočjo štirih turbo puhal proizvedel kar 550 'konjev' moči, najvišja hitrost pa je znašala za tiste čase skoraj nepredstavljivih 351 kilometrov na uro, zaradi česar je postal (neuradni) najhitrejši serijski avto svojega časa.
Zanimanje javnosti za novi avtomobil je bilo veliko. Na predstavitvi na avtomobilskem salonu leta 15. septembra 1991 v Parizu (110. let po rojstvu Ettoreja Bugatti, po katerem je avtomobil dobil tudi ime) si ga je namreč ogledalo kar okrog 5.000 novinarjev in drugih pomembnih osebnosti iz sveta avtomobilizma. Za dobro popotnico je ob tem poskrbel tudi kasnejši sedemkratni svetovni prvak formule 1, Michael Schumacher, ki je takoj po pariškem salonu v prišel v Italijo naročil rmen primerek v izvedbi Super Sport.
Časi za podjetje Bugatti so se zdeli rožnati, a črni oblaki so kmalu prekrili nebo. Artioli je namreč pričel z vlaganjem v podjetje Lotus, hkrati pa je Italija drsela v vse hujš gospodarsko krizo in naposled je bil Romano Artioli prisiljen 23. septembra 1995, sedem let po začetku novega poglavja v zgodovini Bugattija zapreti vrata podjetja, na cesto pa postaviti 220 delavcev, ki so do tedaj uspeli izdelati 128 EB 110.
Artiolija je zaprtje podjetja drago stalo. Zaradi bankrota je moral namreč malezijski znamki Proton prodati svoj delež podjetja Lotus, vseeno pa ga to ni privedlo do bankrota. Dandanes tako ostaja razpet med francoskim Lyonom in italijanskim Trstom, med neizpeljanimi izzivi, ki jih najbolj obžaluje pa je propad projekta EB 112, izdelave športne limuzine s sredinsko nameščenim šestlitrskim 12-valjnim motorjem, za katerega pravi, da »se je peljal kot go-kart.« Žal projekta nikoli ni uresničil niti Volkswagen, ki je znamko Bugatti prevzel leta 1998 in jo vrnil v njen rojstni kraj, kjer uspešno deluje še danes.
