Znamka NSU je v svoji 150-letni zgodovini doživela že vrsto sprememb, na primer preskok z motociklov na avtomobile v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Leta 1955 je bil NSU največji proizvajalec dvokolesnikov na svetu. Toda povpraševanja po motociklih je bilo vse manj, saj so ljudje z naraščajočo blaginjo vse bolj želeli »streho nad glavo« in z dveh koles presedlati na štiri. Leta 1958 je podjetju uspelo ponovno vstopiti v avtomobilsko industrijo. Čas gospodarskega čudeža po drugi svetovni vojni je Nemčijo hitro spet dvignil na bolje, dohodki so naraščali in čedalje več ljudi si je lahko privoščilo avto.
A pri NSU so najprej poskusili z vmesnim korakom. Dvema kolesoma so sledila tri, ko je razvojni oddelek prvič eksperimentiral s trikolesnim skuterjem. Vendar pa testne vožnje prototipov tricikla s kabino niso bile tako obetavne, zato je upravni odbor NSU konec leta 1955 dal zeleno luč za projekt majhnega avtomobila. .
Razširitev tovarne dvokoles v tovarno avtomobilov je bil velik organizacijski in finančni podvig. Toda s posojilom v višini približno 30 milijonov nemških mark in jamstvom zvezne dežele Baden-Württemberg je NSU lahko zgradil tovarno. Istočasno se je razvojna ekipa ukvarjala z novim avtomobilom in že sredi leta 1956 so bili na cesti v preizkusih prvi trije prototipi. Za serijsko proizvodnjo so bili pripravljeni le leto kasneje in poleti 1957 je podjetje iz Neckarsulma predstavilo "NSU Prinz", ki se je v predseriji sprva interno imenoval "NSU Lido".
NSU Prinz je bil dvovratna limuzina s samonosno jekleno karoserijo. V reklamni brošuri je pisalo, da »Prinz ponuja vse, kar bi danes pričakovali od avtomobila tega razreda: ima dobre proporce, ponuja dovolj prostora za štiri odrasle osebe, ima odlično zmogljivost motorja, najboljše vozne lastnosti in dobro vožnjo ter udobje."
Avtomobil je imel zadaj vgrajeni dvovaljnik z 20 KM in je bil na voljo v dveh različicah: Prinz I kot preprosta osnovna izvedba v svetlo zeleni barvi zunanjosti, in Prinz II v tako imenovani izvozni opremi s kromiranimi krilci spredaj in zadaj, napisom Prinz ob strani in s široko paleto karoserijskih barv. V osnovni različici je NSU Prinz na začetku stal 3.645 nemških mark, Prinz II pa je bil ob začetku serijske proizvodnje na voljo za 3.985 nemških mark.
Prvi NSU Prinz je zapeljal s tekočega traku marca 1958. Približno 6500 takratnih zaposlenih v NSU je upalo na uspeh malega avtomobila. Vendar prodajni uspeh ni prišel tako hitro: v času od 1958 do 1960 je bilo prodanih le 1648 primerkov osnovne različice Prinz I. Izkazalo se je, da kupci raje naročajo bolje opremljenega Prinza II, ki so jih v treh letih izdelave prodali 62.587.
Leta 1959 je podjetje z NSU Sport-Prinz predstavilo različico z edinstveno karoserijo, katere oblika je temeljila na italijanskem oblikovalskem jeziku tistega časa. Od leta 1961 so v oglaševanju uporabljali slogan "Vozi princa in postal si kralj".
Po modelu NSU Prinz III, ki so ga med letoma 1960 in 1962 izdelali skupaj v 30.332 primerkih, je glavno vlogo prevzel predvsem novo razviti naslednik Prinz 4, ki je od leta 1961 navduševal številne avtomobiliste. Izdelovali so ga do leta 1973 in dosegli številko 576.619.
Potem ko se je Prinz 4 uspešno uveljavil v segmentu majhnih avtomobilov, si je NSU leta 1964 drznil pozicionirati višje: podjetje iz Neckarsulma je s Prinzem 1000 vstopilo v nižji srednji razred in ustvarilo tudi različico, ki je bila takrat izjemno športna – Prinz TT, ki si je prislužil zasluge na dirkah.
Prinz TT, ki so se ga bali kot lovca na hrošče, je z velikim pregibom na zadnji osi in pokrovom motorja, ki je bil odprt z gumo za boljše prezračevanje motorja s prostornino 1100 ccm, ponujal impresivnih 55 KM pri masi praznega vozila 680 kilogramov.
Še dandanes ima "mali princ" bazo oboževalcev, ki se redno vozijo na izlete, klubske sestanke in celo dirkalne serije.