Avtomobilski motorji so komponente, ki vozilom dajejo karakter, dušo, zaradi čear številni kritiki pravijo, da električni avtomobili nimajo dušo. In prenekateri motorji so zaznamovali številne avtomobile ter znamke tudi po več desetletij.
Pred dnevi se je iz Fiatovih katalogov poslovila še ena legenda. Ne govorimo o katerem izmed modelov – teh se je v zadnjih letih iz Fiatove ponudbe poslovilo že kar nekaj – temveč o motorju oziroma družini motorjev, ki so v zadnjih desetletjih svoje mesto našli v različnih izpeljankah v več 10 različnih modelih. A čeprav so se motorji družine Fire na trgu obdržali kar 35 let, to pravzaprav niti ni tako dolga doba, še zlasti če jo primerjamo z rekorderji na tem področju. In kateri so to?
1. Volkswagen Tip 1 (1938–2003)
Volkswagen Tip 1 je tovarniška oznaka za Volkswagen Hrošča pa tudi za vse njegove motorje, za katere sta značilna štirivaljna bokserska zasnova in zračno hlajenje agregata. Njihova prostornina je v osnovi znašala le dobrih 700 kubičnih centimetrov, v povojni proizvodnji, ki se je začela leta 1938, pa se je nato obdržal večji, slab liter velik agregat. Omenjena družina motorjev se je nato v proizvodnji obdržala vse do leta 2003, ko je v Mehiki iz proizvodnje zapeljal še zadnji Hrošč. Ob tem je sicer treba omeniti, da so omenjeni motor dobili tudi vsi preostali Volkswagnovi modeli z motorjem v zadku vozila, s 65 leti v proizvodnji pa omenjeni motor ostaja rekorder – a, kot kaže, ne več prav dolgo.
2. Rolls-Royce serija L (1959–)
Vsak avtomobilski poznavalec vam bo povedal, da so za največje limuzine znamke Rolls-Royce rezervirani zgolj največji, 12-valjni motorji. Pri teh pa že vse od leta 1959 prostornina motorja znaša 6,75 litra, s čimer veljajo tudi za ene izmed največjih 12-valjnikov. Zadnja leta imajo povrhu na svoje ohišje pritrjeni še dve turbopuhali – ne za višjo hitrost, temveč za kar najbolj umirjeno in udobno vožnjo. In ker zamenjave za motor 61 let stari osnovi navkljub še ni na vidiku, hkrati pa je Phantom nedavno na trg zapeljal v povsem novi podobi, se zdi povsem verjetno, na do na prestolu motorjev z najdaljšo življenjsko dobo zamenjal Volkswagna.
3. BMC serija A (1951–2000)
Motorje BMC serije A povsem upravičeno štejemo za legendarne. Prav ti motorji so bili tisti, ki so jih kot prve na svetu pod pokrov avtomobila v želji po čim bolj učinkoviti izrabi prostora postavili prečno. Jasno, to se je zgodilo leta 1959 v Miniju, sama družina motorjev pa se je rodila že leta 1951 in nato v različnih izvedenkah na trgu vztrajala 49 let – vse do preloma tisočletja, ko se je iz proizvodnje poslovil tudi (takrat že BMW-jev) Mini.
4. Lamborghini 'Bizzarrini' V12 (1963–2011)
Tako kot pri Rolls-Royceu pa je tudi pri Lamborghiniju največji oziroma edini 12-valjnik v ponudbi vselej rezerviran za najdražji model. A zanimivo je, da so si prav vsi športniki, ki spadajo v omenjeno kategorijo in so bili izdelani do leta 2011 ter prihoda Aventadorja, delili isto osnovo. Zanjo je leta 1963 po prihodu iz Ferrarija poskrbel Giotto Bizzarrini, posledično pa gre za motor, ki je v svoji življenjski dobi doživel največ modifikacij. V 48 letih se mu je namreč prostornina s 3,5 litra povečala na 6,5 litra, poleg tega je bil deležen tudi različnih postavitev: od sredinsko-vzdolžne pred voznikom do sredinsko-prečne za voznikom ter naposled sredinsko-vzdolžne za voznikom.
5. Buick V6 (1961–2008)
Medtem ko v ZDA obstajajo motorji s še daljšo življenjsko dobo – a so že nekaj let na voljo le kot del poprodajne ponudbe – pa si naslova motorja z najdaljšo prisotnostjo na trgu ne lasti osem- temveč šestvaljnik znamke Buick. Ker pa je bil Buick del koncerna General Motors, je omenjeni agregat svoje mesto našel še pod pokrovom številnih drugih znamk (tudi Pontiaca, zaradi česar je omejeni motor postal priljubljena izbira evropskih kupcev njihovih vozil). Omenjena družina motorjev je zato na trgu obstala 47 let, od leta 1961 pa vse do leta 2008, ko so se začeli uporabljati manjši in bolj učinkoviti motorji. Mimogrede, prav Buick Regal je bil leta 1975 prva ameriška limuzina srednjega razreda, ki je v luči naftne krize namesto motorja zasnove V8 prejela takrat še relativno nov šestvaljnik
6. Fiat 100 (1955–2000)
Že na začetku omenjena Fiatova družina motorjev Fire je bila resda uspešna, vsaj z vidika dolžine proizvodnje, a nikakor ne tako kot njena predhodnica, Fiat 100. Ta je namreč na trgu vztrajala 45 let, svojo premiero pa je doživela leta 1955, ko je na trg zapeljal Fiat 600. Hkrati je bil ta motor tudi prvi Fiatov pogonski agregat, nameščen v zadek vozila. Tam seveda ni ostal za vedno, pravzaprav je bil v večini avtomobilov vgrajen na klasičnem mestu, pred voznikom – tudi v Zastavinem Yugu. Prostornina motorjev te družine je sicer znašala od 0,63 pa vse do 1,1 litra, iz uporabe pa so odšli šele leta 2000, dolgo po tem, ko je na trg že prišla zamenjava.
7. Alfa Romeo Twin Cam (1954–1998)
Srce vseh vozil znamke Alfa Romeo je srce; ko je leta 1954 na trg prišla nova Giulietta, pa je bilo to še zlasti zanimivo. Po zgledu modela 1900 je namreč prevzela dvojno odmično gred v aluminijasti glavi motorja, aluminijast pa je bil po novem tudi motorni blok, zaradi česar je bila njegova teža v primerjavi s predhodnikom občutno nižja. Posebnost je bila tudi polkrožna izgorevalna komora. Omenjeni motor je služil kot osnova številnim dirkalnikom, tudi za slovito GTV Turbodelta, s katero je Alfa Romeo nastopala v reliju. Proizvodnja teh motorjev se je zaključila leta 1998 – 44 let po predstavitvi.
8. Ford Kent (1969–2002)
Fordovi motorji družine Kent – mimogrede, imenujejo se po tovarni, v kateri so bili razviti – veljajo za ene izmed najpomembnejših v Fordovi zgodovini. Skrbeli so namreč za pogon modelov, kot so Escort, Ka, Cortina, pa tudi Capri in ameriški Pinto. V svoji 43-letni zgodovini so se ob tem izkazali kot izredno zmogljivi in primerni za športne namene, saj so jih poleg Forda uporabljali še pri Lotusu, Caterhamu, Morganu, TVR-ju in Marcosu, ves potencial pa so iz njega ne nazadnje (uspešno) poskušali izvleči tudi pri Cosworthu.
9. Jaguar XK6 (1949–1992)
XK120 se je v dirkaško zgodovino zapisal z zlatimi črkami, velik del zasluge za to pa lahko pripišemo tudi njegovemu vrstnemu šestvaljniku s prostornino 3,4 litra. A to je bil zgolj začetek uspešne zgodbe motorja, ki je v različnih konfiguracijah živel še dolgo po upokojitvi XK120. Veljal je namreč za manjšo, a še vedno zmogljivo alternativo večjim, tudi 12-valjnim motorjem modela E-type, kar je najbolje dokazal v svoji največji izvedbi (ob 3,4 litra prostornine je proizvedel 262 'konjev' moči), ki je svoj prostor našla tudi pod pokrovom dirkalnega XKSS.
10. Renault Cléon-Fonte (Renault Sierra) (1962–2004)
Čeprav Renaultova najbolj razširjena serija motorjev morda ni med najstarejšimi, pa zagotovo velja za najbolj vsestransko. Svoje mesto so namreč ti motorji našli v najrazličnejših avtomobilih, od Twinga prve generacije pa vse do dirkalnikov v podobi prvotne Alpine A110 in Renault 5 Alpine Turbo ter Turbo 2. Tudi zato je povsem razumljivo, da je njihov razpon moči (ob prostornini od 1 do 1,6 litra) znašal od 30 pa do kar 287 kilovatov oziroma med 41 in 385 'konji'. Zadnji primerki so proizvodnjo zapustili leta 2004, ko so iz Dacijine tovarne zapeljali še zadnji primerki serije 1300 (zasnovane na Renaultu 12).