Dostavnik, ki so ga razvijali trinajst, izdelovali pa skoraj petdeset let

V državah nekdanjega vzhodnega bloka so imeli željo po razvoju lastnih avtomobilov in tudi dostavnikov.  V Vzhodni Nemčiji so imeli Barkas B1000 z dvotaktnim motorjem, v Romuniji več različic model Rocar TV, ki je kasneje postal prvi in ​​edini z dizelskim motorjem, na Češkoslovaškem pa TAZ 1203. Razvili so ga z izredno majhnim proračunom, in do zadnjega sploh niso vedeli, kje bo potekala proizvodnja. Nedvomno pa so češkoslovaški inženirji večkrat dokazali, da so znali ustvariti zanimiva vozia tudi v kontekstu najbolj neracionalnih odločitev takratne komunistične oblasti in v posebnih pogojih, v katerih je nastajal ta dostavnik.

Naročilo za razvoj tega modela je leta 1955 dobil takratni minister za avtomobilsko industrijo. To je moral biti dostavnik z nosilnostjo 950 kilogramov in s samonosno karoserijo. za razvoj novega češkoslovaškega vozila so bili delegirani inženirji iz novozgrajene tovarne v Vrchlabiju, Proračun je bil zelo omejen, navdušenje inženirjev pa v začetni fazi veliko, saj jim je bil zaupan tako pomemben projekt.

Trinajst let razvoja in čudnih zahtev

Začeli so z razvojem modela s kodnim imenom 969, ki so ga zasnovali na avtomobilu Škoda 1201, ki je imel 4-valjni motor s prostornino 1.221 kubičnih centimetrov. Prvi prototip je bil izdelan že leta 1956 in je bil zelo neuravnotežen, zadaj zelo lahek in  spredaj zelo težek zaradi motorja, ki se je nahajal pred sprednjo premo.

Drugi prototip, iz leta 1957 je imel nekoliko drugačno zasnovo, vendar ni imel drugače nameščenega motorja in šele pri tretjem so motor postavili nad sprednjo osjo. Sledila  sta četrti in peti prototip, leta 1958 pa so testi pokazali, da je motor s prostornino 1.221 kubičnih centimetrov in močjo 26 kilovatov (36 KM) preslaboten. Nato so eksperimentirali z drugim 1,5-litrskim motorjem z 38 kilovati (52 KM).

Toda leta 1958 so oblasti izgubile potrpljenje in tovarno v Vrchlabiju priključile tovarni v Mladi Boleslavi, projekt dostavnika pa so vzeli iz rok neizkušenih inženirjev in ga dali v roke Škodi. Za dokončanje modela je bil dodeljen proračun v višini samo 8,25 milijona kron. Za primerjavo, model Škoda 1000 MB je imel proračun v višini 24,5 milijona kron. In za dobrih 8 milijonov je bilo treba  razviti vozilo za prevoz tovora, prevoz potnikov in reševalno vozilo.

A tudi zdaj ni šlo zlahka. prvo leto je bil napredek hiter, nato so oblasti napovedale, da bo potrebna različica s štirikolesnim pogonom, za vojsko in kmetijstvo. In to je bilo treba upoštevati že v fazi načrtovanja.

Leta 1962 je bil izdelan prvi prototip reševalnega vozila, ki je bil ocenjeno kot odličen, leta 1963 so projekt različice 4x4 umaknili in inženirjem povedali, da kaj takega ni več potrebno. Tako so bile narejene nove spremembe v projektu, novi prototipi, medtem pa so prihajale nove halucinantne zahteve s strani komunistične oblasti.. Končno je bil leta 1967, 12 let po začetku razvoja, model pripravljen. Vendar ni bilo določene tovarne, kjer bi ga lahko izdelovali.

Tisti iz Mlade Boleslav so želeli tehnološko posodobiti svojo tovarno in za ta model ni bilo več prostora. Zato so se odločili za proizvodnjo v tovarni v Vrchlabiju. In sestavljanje Škode 1203 se je tako začelo leta 1968. Toda v proizvodnjo so dali le 1.2 litrski motor, ki so mu povečali moč na dobri 34 kilovatov (47 KM). To je bil 4-valjni vrstni, tekočinsko hlajen motor in je bil nameščen vzdolžno, pogonska sila pa je bila na zadnji osi. Največja hitrost je bila le 90 km/h, pospešek do 80 km/h pa je trajal 40 sekund.

Počasen, vendar zelo priljubljen

Proizvodnja je stekla hitro, povpraševanje po tem dostavnem vozilu je bilo na Češkoslovaškem posebno veliko, zlasti v prvih letih. Nosilnost tovorne različice je bila 950, potniške pa 750 kilogramov. Reševalno vozilo je imelo zaradi medicinske opreme 650 kilogramov tovora. V kratkem času je Škoda 1203 postala najpogosteje uporabljeno reševalno vozilo na Češkoslovaškem in je nastopalo tudi v priljubljeni televizijski nanizanki Bolnišnica na koncu mesta. V začetku osemdesetih let jo je predvajala tudi slovenska televizija.

Čeprav dostavnik ni bil zelo hiter in je imel v prvih letih nekaj pomanjkljivosti, je Škoda 1203 hitro postala simbolni model, ki so ga vozniki oboževali. Samonosna karoserija in razmeroma mehko vzmetenje sta poskrbela za dobro udobje, kasneje pa je sledilo kar nekaj izboljšav.

Uplinjač so leta 1974 zamenjali z učinkovitejšim in tako motorju povečali moč na 38 kilovatov (51 KM), skupaj z manjšo vizualno prenovo. Hkrati so del proizvodnje preselili v tovarno v Trnavi, na ozemlju današnje Slovaške, s čimer se je začelo uporabljati oznako TAZ, T spredaj je označeval Trnavo. Leta 1981 so tja preselili celotno proizvodnjo.

Leta 1985 so opravili še ena posodobitev in vgradili motor s prostornino 1433 kubičnih centimetrov, ki je razvil 42 kilovatov (57 KM) in 105 Nm navora. Z njim je TAZ 1203 lahko dosegel hitrost 110-115 km/h. V Trnavi so model sestavljali do leta 1997, leta 1994 pa ga je začelo proizvajati tudi podjetje Ocelot v mestecu Zacler na Češkem. Sestavljali so ga v majhnih količinah, zgolj po naročilu, a so to počeli do leta 2017. Tako je proizvodnja vključno z maloserijsko, potekala skoraj pol stoletja.

Reinkarnacija realsocialističnega duha

Avtomobilska znamka Škoda je ob lanski 125-letnici svoje oblikovalce spodbudila, da so si zamislili nekatere najbolj znane stare modele v novi podobi. Med njimi je najbolj zanimiva študija 32-letnega Daniela Hájeka, ki si je zamislil sodobno interpretacijo nekdanjega dostavnika Škoda 1203.  “To je bil nekako moj prvi avto, uporabili smo ga na naši kmetiji, in ko sem bil star petnajst let, so mi tu in tam pustili zagnati motor in ga voziti po polju,” svojo izbiro pojasnjuje Hajek, ki si je reinkarnacijo zamislil kot sodoben avtodom z dvižno streho.

Podobo legendarnega kombiniranega vozila je želel prenesti v 21. stoletje, vendar se je skušal izogniti preveč očitnemu retro slogu.  Najtrši oreh je bil zadnji del vozila, kajti prvotni 1203 je razmeroma ozek, poleg tega je bilo treba najti način, kako se sklicevati na žaromete, ki so bili pri 1203 enaki kot pri modelu 1000 MB.

V sodobni viziji je novi 1203 postavljen na osnovo Volkswagnovega Transporterja, pogonski sklop pa bi bil lahko električen, kar bi omogočilo boljšo izrabo prostora. V notranjosti prevladuje minimalistična armaturna plošča z vodoravno postavljenim dvokrakim volanom. Zanimivo, da informacijsko-razvedrilnega sistema ni, saj naj bi voznik za dostop do informacij uporabljal svoj pametni telefon ali tablični računalnik. Armaturna plošča ima le majhen informacijski zaslon za volanom in poleg prezračevalnih odprtin.

Pri Škodi sicer zaenkrat ne razmišljajo o podobnem serijskem vozilu, saj bi morali najprej razviti svoj dostavnik, kar pa je ob Volkswagnovi koncernski prevladi malo verjetno. Seveda pa presenečenja niso popolnoma izključena.

 

 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol