Dolga je 130 metrov, na krov sprejme 2.100 potnikov in 225 avtomobilov, njena baterija pa ima zmogljivost, ob kateri so avtomobilske številke skoraj zanemarljive. China Zorrilla, največja baterijsko-električna ladja na svetu, je po poti iz Avstralije prispela v Urugvaj.
Ladjedelnica Incat iz avstralskega Hobarta je zaključila enega svojih najbolj nenavadnih projektov. 130-metrski električni trajekt China Zorrilla, med gradnjo znan kot Hull 096, je prispel v Južno Ameriko, kjer ga bo uporabljal urugvajski ladijski prevoznik Buquebus.
Potovanja iz Tasmanije ni opravil z lastnim pogonom. Ogromni trajekt so naložili na težko transportno ladjo MV Black Marlin, ki je iz Hobarta odplula v začetku avgusta. Pot jo je vodila mimo Nove Zelandije, čez Tihi ocean in okoli rta Horn do urugvajskega pristanišča Nueva Palmira.
Tam so 130-metrskega velikana znova spustili v vodo. Naslednja postaja je Colonia del Sacramento, kjer sledijo zadnji preizkusi in priprave na začetek opravljanja prevozov na redni liniji.
Več kot 5.000 baterijskih modulov
China Zorrilla izstopa predvsem zaradi električnega pogonskega sistema. Baterijski sklop ima skupno zmogljivost približno 40 MWh, kar je približno štirikrat več od baterijske zmogljivosti katerekoli predhodno zgrajene električne ladje.
Za nekoliko bolj avtomobilsko primerjavo: 40 MWh oziroma 40.000 kWh ustreza energiji, shranjeni v približno 500 električnih avtomobilih z 80-kWh baterijo.
Baterijski sistem sestavlja več kot 5.000 modulov. Električna energija napaja osem elektromotorjev z močjo po 2.400 kilovatov (3.263 KM), torej je skupna nazivna moč pogonskega sistema približno 19.200 kilovatov (26.105 KM). Ti poganjajo osem vodnih curkov.
Največja hitrost je približno 46 km/h, precej pomembnejši podatek pa je avtonomija. Ladja lahko z enim polnjenjem pluje približno 90 minut, kar je dovolj za traso, za katero je bila zgrajena.
2.100 potnikov in 225 avtomobilov
China Zorrilla bo povezovala Colonia del Sacramento v Urugvaju in Buenos Aires v Argentini. Pot čez estuarij Río de la Plata je dolga približno 30 navtičnih milj oziroma 56 kilometrov, plovba pa traja približno eno uro.
Po načrtih naj bi trajekt opravil tri prečkanja dnevno. Njegove mere pri tem niso zanemarljive. Ladja je dolga 130 metrov in široka 32 metrov, naenkrat pa lahko prevaža do 2.100 potnikov in 225 avtomobilov.
Velik del konstrukcije je izdelan iz aluminija. Manjša masa v primerjavi s klasično jekleno konstrukcijo je pri tako velikem baterijsko gnanem plovilu še posebej pomembna, saj neposredno vpliva na porabo energije in s tem na doseg.
Sprva sploh ne bi smela biti električna
Zgodba ladje je zanimiva tudi zato, ker China Zorrilla prvotno ni bila zamišljena kot električni trajekt. Buquebus je plovilo pri Incatu naročil leta 2019, prvotni načrti pa so predvidevali motorje z notranjim zgorevanjem oziroma pogon na utekočinjeni zemeljski plin.
Gradnjo je nato prekinila pandemija covida-19. V času premora se je projekt precej spremenil in naročnik se je odločil za popolnoma električni pogon. To je pomenilo obsežno predelavo zasnove ladje, saj je bilo treba vanjo vključiti enega največjih baterijskih sistemov, kar jih je bilo kdaj nameščenih na plovilo.
Trajekt so maja 2025 prvič splovili v reko Derwent v Tasmaniji, nato pa so sledili preizkusi pogonskega sistema, krmiljenja in manevriranja.
Ime je dobila po urugvajski igralki
Tudi ime ni naključno. China Zorrilla je bila ena najbolj znanih urugvajskih gledaliških in filmskih igralk. Umrla je leta 2014, trajekt pa zdaj nosi njeno ime.
Prihod v Urugvaj še ne pomeni takojšnjega začetka komercialnega prometa. Buquebus mora opraviti končne postopke zagona in preizkušanja, preden bo ladja začela redno prevažati potnike med Urugvajem in Argentino.
Za avstralski Incat projekt medtem ni konec zgodbe z velikimi električnimi trajekti. Ladjedelnica že izdeluje tri dodatna električna plovila za danskega prevoznika Molslinjen, ki naj bi po prihodu postala največji električni trajekti v Evropi.
