»Nekateri ljubitelji ameriških vozil prisegajo na Chevroleta Camara, drugi na Forde Mustange, spet tretjim je ljubši Dodge Challenger,« o treh ikonah ameriške avtomobilske industrije pove kitarist skupine Orlek Ivo Vidergar. Sam je dolga leta vozil Mustanga, bil z njim izjemno zadovoljen, pred letom dni pa je presedlal na Dodge Challengerja. Prav zato ga na cesti nikakor ne morate spregledati.
Eden od ustanovnih članov skupine Orlek je namreč velik ljubitelj ameriških mišičnjakov. Če je včasih vozil predvsem nemške znamke avtomobilov, za katere pravi, da so ravno tako odlične – ampak ponujajo drugačno vozno izkušnjo, si dandanes sebe sploh ne predstavlja več v klasičnem avtomobilu. Američani so ga namreč povsem prevzeli.
Kakšno mesto ima v vašem življenju avtomobil? Na kakšen način premagujete razdalje za vsakodnevne obveznosti, pa za koncerte itd.?
Še vedno je njegov namen prevoz od točke A do točke B, razen pozimi ob slabem vremenu. Vsakodnevne razdalje pa premagujem z avtom pa tudi peš do bližnje trgovine. Glede koncertov vsekakor avtobus. Nas je dosti v bandu. (smeh)
Kdaj se je začela vaša ljubezen do ameriških avtomobilov?
Od Mustanga naprej sem ves čas vozil avtomobile nemških avtomobilskih znamk. Zakaj sem izbral prav Mustanga? Všeč mi je bil na prvi pogled, poleg tega pa je nudil povsem drugačno vozniško izkušnjo kot klasični avtomobili. Simpatično mi je bilo tudi, da tako pri nas, kot tudi na Hrvaškem in v Avstriji prirejajo srečanja lastnikov ameriških avtomobilov.
Pri tem obstaja nepisano pravilo, da morajo imeti avtomobili V8 motorje, temu primerna so tudi imena srečanj. (smeh)
Skupaj z ekipo tako vsako leto zajadramo na katerega izmed srečanj, kjer lahko občudujem vrsto ameriških avtomobilov, zato dvomim, da bom kdaj spet nazaj na klasičnem vozilu. Ne glede na cene bencina. (smeh)
Nam poveste kaj več o vašem prvem Mustangu?
Moj prvi ameriški avtomobil je bil Mustang, letnik 2006, bele barve. Imel sem ga priložnost preizkusiti tudi na dirkališču na Vranskem, kjer ga je vozil profesionalni voznik relija.
Po osmih letih vožnje z Mustangom, ste presedlali na Dodge Challengerja. Ste tudi tega že preizkusili na dirkališču?
Ne, nanj se moram sprva še malce navaditi.
Kaj pa je botrovalo temu, da ste se odločili prav za to znamko avtomobila?
Navdušil sem se že med srečanjem v Mariboru, kjer sem prvič v živo lahko videl Dodge Challengerja, takrat z avstrijsko registrsko. Saj veste, v filmih ta avtomobil nastopa kar pogosto, v živo pa ga imaš le poredko priložnost videti. Po dolgotrajnem procesu odločanja, sem se s težkim srcem poslovil od Mustanga in postal lastnik Dodge Challenger Scat Pack Widebody. Vidi se, da gre za novejši avtomobil, je letnik 2019, kupil pa sem ga v Nemčiji lani jeseni.
Izbral sem avtomobil v Dodge Destroyer Gray barvi, s 6.4-literski motorjem in 362 kW (492KM).
Avtomobile pripeljejo iz Amerike, v Nemčiji pa jih ustrezno homologirajo in pripravijo na evropske ceste. Dodge namreč v Evropi nima uvozništva, celotna birokracija ob uvozu iz Amerike pa je precej zapletena. Primer. V Ameriki so smerniki rdeči, pri nas oranžni. Dva tisočaka bi tako moral odšteti le za predelavo luči.
Kaj pa vas je pri Challengerju prepričalo?
Challenger se lahko že več kot petdeset let pohvali z prepoznavno obliko. Je retro. Poseben avtomobil, precej neobičajen za evropske ceste. Za športnega kupeja je namreč nenavadno velik, saj meri kar 503 cm v dolžino in skoraj dva metra v širino.
Dodge ni ravno naravi, pa tudi ne denarnici prijazen avtomobil. Nam zaupate, kolikšna je poraba?
Če vozim zelo počasi, v slabem vremenu, potem porabi približno 14l/100 km. Povprečje je sicer med 17 in 18l/100 km, sicer pa še višje.
Je pa domet s polnim rezervoarjem približno 450 km, vseeno več kot z električnim avtomobilom. (smeh)
Moram pa dodati, da ima tudi Dodge eko nastavitve, ki jih lahko uporabljaš za bolj ekonomično vožnjo. A to je po mojem mnenju skregano z vsako logiko tega avtomobila.
Katera je bila doslej najdaljša vožnja?
Prevozil sem kakšnih 500 kilometrov v smeri proti morju, sem pa na 450 moral narediti postanek na bencinskem servisu. V tank mislim, da gre nekaj čez 70 litrov.
Kaj pa, ko govorimo o hitrosti?
Na 270 km/h imam nastavljeno blokado. (smeh) Če bi šel kaj več, tudi nikomur ne bi priznal. Je pa res, da ga ne zmanjka zlahka. Ima odlične pospeške. Pri »muscle« avtomobilih bistvo vseeno ni hitrost, gre za svojevrstno filozofijo. Avtomobile uporabljajo predvsem za 'drag' dirke (dirke v pospeševanju), tudi v mojem Challengerju najdeš vse nastavitve za drag. A kaj takega še nisem poskusil, morda pa nekoč vendarle pospešim po kakšni, za to primerni, stezi.
Vas kdaj ustavijo na cesti, glede na to, da Dodge Challengerjev v Sloveniji ni prav veliko?
Kdo, policisti?! (smeh) Ja, interes ljudi je precejšen. Če se kdo zanima, mu avtomobil z veseljem pokažem, včasih se kdo zraven tudi slika.
Preberite si še: V garaži Lady Gaga najdete vrsto norih jeklenih konjičkov, a ta prav posebej izstopa (sploh ker je nekoč pripadal tej glasbeni ikoni)
V Ameriki so ti avtomobili dokaj bolj običajni.
Seveda. Ko sem obiskal Ameriko, je Dodge Challengerjev na cesti neprimerljivo več. Že za rent a car lahko izbiraš med različnimi modeli.
Spustite za volan Challengerja še koga drugega?
Priznam, kolega ga je že zapeljal naokrog, sicer pa nerad spustim druge za volan. Ni mi vseeno zanj. Prav zato ga tudi le redko vozim v garažne hiše, ki niso primerne za tako dolge in široke avtomobile. (smeh) Se je že zgodilo, da sem se pošteno namučil, da sem prišel ven.
Bi torej lahko rekli, da vozite svoj sanjski avtomobil?
Ja! Morda bi bile bolj sanjske le še močnejše različice (Demon, Hellcat,…),s kakih 700 in več konjskih moči. Z vidika samega avtomobila pa je to, to. Ne čutim potrebe, da bi ga zamenjal. Daleč od tega, niti malo mi ni žal, da sem se odločil za nakup. Še barve ne bi zamenjal. Dejansko naredim kar precej kilometrov za to vrsto avtomobila.
Kaj na cesti pa vas spravi s tira?
Težko rečem. Avtocesta od Lukovice dalje. (smeh) Moti me gneča na cesti, pa še to rešujem tako, da si navijem glasbo kar se da naglas.
Katera zvrst pa najpogosteje zadoni v Challengerju?
Največ poslušam Rock ali Heavy Metal. Radio poslušam le občasno, največkrat posežem po glasbi s ključka. Ko sem sam v avtomobilu, je jakost precej visoka, če se z mano vozi še kdo drug, pa precej bolj ušesom prijazna.
Glede na to, da je vaše življenje že vrsto let tesno prepleteno z glasbo, ali med potjo nastajajo tudi kakšne glasbene ideje?
Seveda. Kar precej idej se mi je porodilo ravno med vožnjo. Da pa slučajno ne pozabiš, vzameš mobilni telefon in posnameš. Pa ne med vožnjo. (smeh)
Kako pa se Challenger obnese v zimskih razmerah?
Takrat ostane v garaži, saj je zaradi velikega navora potrebna posebna previdnost. Dodatno težavo predstavljajo široka kolesa. Kadar zapade sneg, se naokrog vozim z ženinim avtomobilom.
Je sicer težko dobiti dele za tako redek avtomobil na slovenskih cestah?
Ne, delov za ameriške avtomobile je v Sloveniji kar nekaj, sicer pa jih po spletu naročim iz Anglije. Tudi cenovno deli ne predstavljajo velikega izdatka. Za moj avtomobil skrbita dva kolega, ki sta pazila že na mojega Mustanga. Cenim njuno mehanično znanje in jima zaupam.
Preberite si še: Tole je bil prvi avtomobil Ane Marie Mitič, po njegovi zaslugi pa še dandanes obvlada bočno parkiranje
Torej ostajate zvesti Američanom?
Seveda, pri teh avtomobilih je tako, da ne čutiš potrebe po tem, da bi menjal. Prej sem pogosto menjal avtomobile, ko pa sem si kupil Mustanga, je ta potreba izginila. Če ne bi bil interes res velik in če ne bi sam čutil veliko naklonjenost do Challengerja, tudi Mustanga ne bi zamenjal. Res sem zadovoljen za avtomobilom. Včasih se zapeljem kak krog iz samega veselja. Tudi čistim ga sam, ker mi to predstavlja svojevrsten užitek.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja