Karmann Ghia imenovan tudi "tajničin Porsche" praznuje 70. obletnico, v dvajsetih letih so izdelali več kot pol milijona primerkov.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Volkswagen urejen avtomobilski proizvajalec, a s svojo ponudbo nekoliko dolgočasen, a hkrati s svojo ponudbo precej dolgočasen. Poleg Hrošča in njegove kabrioletske izvedbe je bil edini model Transporter.
Heinz Nordhoff, takratni nesporni patriarh v Wolfsburgu, je bil s to modelno paleto popolnoma zadovoljen in tretja avtomobilska serija za nekdanjega Oplovega direktorja ni prišla v poštev. Zakaj sploh bi? Zmogljivosti tovarne v Wolfsburgu so bile v celoti izkoriščene, Hrošč pa je dosegal rekordne proizvodne številke.
Toda globoko na spodnjesaškem podeželju je nek moški razmišljal o športni različici Hrošča, katere oblika bi se razlikovala od takrat že precej zastarele oblike uspešnega modela. Wilhelm Karmann, v čigar tovarni so po naročilu Volkswagna izdelali Hrošča kabrioleta, je sanjal o modelu z edinstveno obliko.
Sprva zavrnitev, nato vpogled v načrte
Žal je Karmann leta 1952 umrl, njegov sin pa je nadaljeval z očetovimi načrti in sprva zaman poskušal prepričati Volkswagnovega vrhovnega šefa Nordhoffa za nov model. Medtem ko je večina sodobnikov brez odpora sprejela zavrnitev glavnega skrbnika hrošča, je Karmann ostal vztrajen in končno je prvi mož v Wolsburgu dejansko popustil ter sebi in svojemu vodji proizvodnje Karlu Feuereisenu dovolil videti začetne načrte za kabriolet.
Navsezadnje je bil Karmann specialist za avtomobile z odprto streho – ki sojih do takrat vse po vrsti pri Volkswagnu zavrnili. Zgodba o kupeju na osnovi Hrošča bi se tu lahko dejansko končala, toda za Wilhelma Karmanna mlajšega je to očitno služilo kot še večja spodbuda za uresničitev njegovega načrta. In od takrat naprej je projekt s postanki v Parizu in Torinu postal mednaroden.
Karmann je izkoristil svoja poznanstva
Karmann je izkoristil svoje povezave z Luigijem Segrejem in o svojem načrtu obvestil generalnega direktorja oblikovalskega studia Carrozzeria Ghia. Podjetnik iz Osnabrücka, zdaj že precej obupan, je tamkajšnjega vodjo oblikovalskega studia vprašal, ali lahko oblikuje karoserijo, ki bi prepričala vodstvo podjetja s sedežem v Wolfsburgu. Segre, tako pravi zgodba, je poslušal, a je odlašal z zavezo.
Vedel je, da je Hrošč primerna osnova za športni model, in si ga je poskušal zagotoviti v Wolfsburgu. Vendar tam ni bilo na voljo nobenega avtomobila, zato je prišel v poštev Pariz. Tam je imel Charles Ladouche uvozno dovoljenje za Volkswagen in Chrysler v Franciji in je dal Hrošča poslati v Torino. Jeseni 1953 je Karmann mlajši prejel klic od Segreja in ga prosil, naj "pregleda nekaj, kar bi ga morda zanimalo". Karmann je bil takrat v Parizu, zato so prototip pripeljali v Pariz in ga skupaj z Ladouchejem ocenili in Karmann je bil navdušen, čeprav je Ghiin oblikovalec Mario Boano na ceste poslal kupejevsko izvedbo namesto kabrioleta.
Za obstoj prototipa ni vedel skoraj nihče
Takrat se je projekt zavil v tančico strogo varovane skrivnosti. Karman je obstoj prototipa prikril celo pred svojimi najbližjimi sodelavci, po nujno potrebnih dodelavah so ga po Evropi prevažali v oklepnem tovornjaku. Po rešitvi tehničnih težav so v Osnabrück prišli vodilni ljudje iz Wolfsburga in živčni Wilhelm Karmann mlajši je predstavil kupe. In Nordhoffova reakcija? Strogi direktor podjetja je bil navdušen in je takoj prepoznal potencial avtomobila in ga vzel za svojega.
Tako se je lahko začela zadnja razvojna faza. Vozni park testnih avtomobilov je sestavljalo obvladljivih pet prototipov. Edina "kamuflaža" je bila odstranitev logotipa VW na pokrovu motorja. Testne vožnje so potekale predvsem na francoski in italijanski sredozemski obali, mimoidoči, očarani nad elegantno obliko, pa so se spraševali, kateri proizvajalec stoji za čudovitim kupejem.
Avtomobil je bil pripravljen, iskali so ime
Končno je bila pred 70 leti kombinacija trdne nemške avtomobilske tehnologije in italijanskega oblikovanja predstavljena osupli publiki na mednarodnem avtomobilskem salonu v Frankfurtu kot Karmann Ghia. Pred tem so lahko novinarji vozili novega Volkswagna.
Temu je sledilo iskanje primernega imena. V ožjem izboru so bila imena Corona, San Remo ali Ascona, a na koncu je Karmann Junior našel rešitev in združil Karman in Ghio. Glede na obliko so se hitro razširile govorice, da bo tudi Hrošč, ki je bil takrat v proizvodnji že deset let, dobil novo obliko.
Stal je 7500 mark ali četrtino hiše
Kupé je bil še posebej priljubljen med ženskami, zaradi česar si je prislužil posmehljiv vzdevek "tajničin Porsche". Med takratnimi kupci sta bili Romy Schneider in Petra Schürmann. Karmann Ghia je bil s ceno 7500 mark precej drag – takrat je hiša v Nemčiji stala okoli 30.000 mark – vendar sta kupe in kasneje kabriolet kljub temu postala uspešnica. Kupci, zlasti v ZDA, so jih pohlepno kupovali in jih skromna zmogljivost ni motila.
Poganjal ga je zračno hlajeni bokser motor s 25 kilovati )34 KM) in z njim je dosegel najvišjo hitrost 121 km/h in pospešil od nič do 100 km/h v 30 sekundah. Kasnejše različice so imel najvišjo hitrost povečano na skoraj 138 km/h. Do leta 1974 je bilo izdelanih skupno 538.698 primerkov, vključno s proizvodnjo v Braziliji. Danes je zelo iskan klasičen avtomobil in dobro ohranjeni primerki se prodajajo za približno 20.000 evrov.
