S proizvodnjo osebnih avtomobilov nižjega razreda Oltcit so v Romuniji poskušali povečati stopnjo motorizacije v državi.
Zasluge za vzpostavitev proizvodnje v Craiovi imajo Francozi, oziroma Citroen, ki je v sedemdesetih letih iskal možnosti za širitev v Vzhodno Evropo, Zanimivo je, da je izbiro Romunije za širitev v Vzhodno Evropo spodbujal eden od članov upravnega odbora francoskega avtomobilskega podjetja, Georges Taylor (1920 – 2002), ki je vodil Citroën od 1974 do 1979 in pravzaprav rešil legendarno znamko pred izumrtjem.
V njegovem rojstnem listu je kot kraj rojstva zapisana Bukarešta, zato je s to državo ohranil odlične odnose, čeprav je bil sin Angleža in je študiral v Franciji. Po vojni se je pridružil Peugeotu, bil vodja njegove največje tovarne v Sochauxu, ko je prestopil k Citroënu, pa je hotel rešiti projekt malih avtomobilov pred sodelovanjem s Fiatom (projekt Y), ki je bilo aktualno po ustavljeni združitvi Peugeot-Citroën, čeprav je bila skoraj končana.
Sodelovanje je odobril sam Ceausescu
Predlagal je uporabo prototipa za Romunijo in izboljšanega 25. oktobra 1975 po dolgih pogajanjih z romunskimi oblastmi osebno predstavil takratnemu romunskemu vladarju Nicolaeju Ceausescuju. To mu je uspelo in dokončna pogodba je bila podpisana 30. decembra 1976. Vključevala je izgradnjo tovarne v Craiovi in ekskluzivno proizvodnjo novega tipa majhnega osebnega avtomobila, namenjenega romunskemu trgu in izvozu v druge države.
Gradnja romunske tovarne se je začela leta 1977, dokončni prototipi Oltcit so bili odobreni dve leti pozneje, nova modela Oltcit Special ( z dvovaljnikom) in Oltcit Club (s štirivaljnikom) pa sta bila predstavljena oktobra 1981 na mednarodnem sejmu v Bukarešti. Cenejši model je poganjal dvovaljni motor s prostornino 652 kubičnih centimetrov in močjo 34 konjskih moči (25 kW), katerega korenine segajo v legendarni 2 CV, medtem ko je dražji Club dobil bokserski motor s prostornino 1129 kubičnih centimetrov in močjo 56 konjskih moči (42 kW), ki izhaja iz avtomobilov serije GS.
Oblikovno je bil avtomobil podoben francoskemu Citroënu Visi, vendar je imel slednji štiri bočna vrata, medtem ko je imel Oltcit le dvoje, razmeroma velik prtljažni prostor pa je bil dostopen prek dvižnega pokrova. Z medosno razdaljo 2.37 metra je bil Oltcit dolg le 3.73 metra, vendar je bil notranji prostor precej velik. Proizvajalec je navedel največjo hitrost 120 oziroma 145 km/h, pospešek do 100 km/h v 28,0/15,4 sekunde in porabo goriva 6,0/7,2 litra na sto kilometrov pri hitrosti 90 km/h ter 7,3/9,7 litra v mestnem prometu.
Neizpolnjeni upi in številne težave
Težave Olcita so nastale zaradi nedoseganja proizvodnih številk in nihanja kakovosti. Še leta 1983 je bilo izdelanih le 5.400 avtomobilov, leto kasneje je proizvodnja dosegla 37.000, naslednji dve leti pa padla na 30.000 in 16.000. Kljub temu so avtomobile izvažali, v okviru sodelovanja so nosili znamko Citroën Axel za zahodnoevropske države (Francija, Belgija, Nizozemska).
Nekateri lastniki jih kar niso mogli prehvaliti, drugi so se borili z okvarami. Citroën je leta 1988 odstopil od romunske pogodbe, Oltcit se je leta 1991 preoblikoval v S.C.Automobile Craiova, S.A., nadaljevala se je proizvodnja štirivaljnih modelov, nastal pa je tudi močnejši Oltcit Club 12 TRS (prostornina motorja 1299 kubičnih centimetrov) in kot praktičen pick-up Oltcit Club 12 CS.
Proizvodnja je potekala do leta 1996, ko se avtomobili niso več imenovali Oltena (brez Citroën), od leta 1994 pa jih je vodilo preimenovano podjetje RoDae (romunski Daewoo), ki je v tovarni uvedlo proizvodnjo limuzin Daewoo Nexia. Danes je Oltcit zgodovina, od leta 2007 se njegova domača tovarna imenuje Ford Romunija in zdaj proizvaja nekatere Fordove modele.
Novo na Metroplay: Alenka Husič o najlepših spominih, vzgoji hčerk in pestrem preteklem letu