Ko avtomobilski svet drvi v elektrifikacijo, digitalne zaslone in avtonomno vožnjo, nekje na ruskih cestah in daleč od njih še vedno vztraja UAZ 452.
Zgodba večnamenskega ruskega vozila, ki je nastalo zaradi nuje in se ga je poleg suhoparne tovarniške oznake prijelo ima Buhanka, se je začela konec petdesetih let prejšnjega stoletja v Sovjetski zvezi, kjer so potrebovali preprosto, zanesljivo in vsestransko terensko vozilo za vojsko, zdravstvo in delo na neskončnih, pogosto neprehodnih območjih države.
Leta 1958 je v tovarni UAZ (Uljanovskij avtomobilnij zavod) nastal prototip UAZ-450, sedem let kasneje pa je sledila serijska različica UAZ-452 – vozilo, ki ga danes ves svet pozna pod vzdevkom Buhanka (štruca kruha). Vzdevek ni naključen, saj škatlasta, skoraj komično preprosta karoserija z zaobljenimi robovi spominja na kruh iz sovjetske pekarne. A prav ta oblika skriva bistvo, to je velik izkoristek prostora, kratke previse ter odličen vstopni kot in druge presenetljive terenske zmogljivosti.
Če bi Buhanko primerjali z današnjimi vozili, bi se zdela tehnično arhaična. Motor je nameščen med voznikom in sovoznikom, izolacija je osnovna, elektronika minimalna, varnostni sistemi skoraj neobstoječi. Stalni ali priklopni štirikolesni pogon, reduktor, toga prema in enostavna mehanika omogočajo vožnjo tam, kjer sodobni terenci zatajijo. Buhanka ne pozna zapletenih senzorjev ali programske opreme, zato pa jo je mogoče popraviti s kladivom, orodnimi ključi in improvizacijo.
In medtem ko so drugi sovjetski avtomobili sčasoma izginili, se je Buhanka tiho prilagajala. V 80. letih so ji namenili nove tovarniške oznake (UAZ-2206, 3741, 3909), kasneje petstopenjski menjalnik, nekoliko boljše motorje in izboljšano elektriko. Leta 2016, ob 50-letnici modela, so pri UAZ-u posodobili notranjost, sedeže in izolacijo – a osnovno obliko so pustili nedotaknjeno.
V zadnjem desetletju so Buhanko “odkrili” tudi zunaj Rusije. Postala je priljubljena osnova za ekspedicijske in kamperske predelave, kot simbol počasnega potovanja, analognega sveta in upora proti sterilnosti sodobne avtomobilske industrije.
Ob šestdesetletnici Buhanka še vedno obstaja v serijski proizvodnji. Pri UAZ niso napovedali nove generacije, čeprav po spletu krožijo skice in neuradne napovedi o sodobni reinterpretaciji. Eno od vozil z najdaljšim obdobjem proizvodnje ter počasnostjo, hrupnostjo in nikakršnim udobjem, torej ostaja – na veliko veselje tistih, ki vedo kaj s takšnim vozilom početi.
