Sanjska garaža znanih Slovencev: Matej Špehar"S katro sem se zaletel v zadnji del župnikove Omege"

Čeprav zase pravi, da ni 'petrolhead', je hkrati še vedno velik zagovornik bencinskih avtomobilov, predvsem tistih, nekoliko starejšega letnika. In čeprav daje prednost uporabnim avtomobilom, se na vrhu njegove lestvice sanjskih najde legendaren športnik. Jasno, nemškega porekla.

"S katro sem se zaletel v zadnji del župnikove Omege" (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
25. 2. 2020

Mateja Špeharja poznamo kot človeka številnih talentov in hobijev, med katerimi pa avtomobilizem še zdaleč ni na prvem mestu. Ne glede na to je Špehar lastnik enega izmed najbolj znanih starodobnikov pri nas in zagotovo najbolj znanega kombija. Jasno, to je Beer Bulli, ki v svojem trebuhu skriva hektolitre piva. A čeprav se Špehar ne šteje za klasičnega avtomobilskega navdušenca, to ne pomeni, da nima lestvice najljubših petih avtomobilov.

Katerih pet avtomobilov bi želeli imeti v svoji sanjski garaži, če ne bi bilo omejitev, in zakaj?

  1. Porsche 550 Spyder: Začel bom verjetno z najstarejšim, to pa zato, ker mi je neverjetno lep – to pa je Porsche 550 Spyder. O njem sicer ne vem kaj dosti, razen tega, da je imel majhen motor, saj je tudi sam bil majhen, vendar pa mi vsakič, ko ga vidim, iz kotička ust priteče slina. Preprosto nekaj ima. Morda je krivo tudi zelo majhno število preživelih primerkov, hkrati pa v njegovi obliki vidim tudi hroščevo podobo. Dvomim pa, da bi se z njim sploh kdaj zapeljal, verjetno bi ga samo gledal in božal. Je tudi eden od redkih avtomobilov, za katerega ne vem, če bi ga sploh vozil, če pa bi ga, bi gledal vremensko napoved za ves teden naprej, pa še potem bi šel ven samo za kakšno urico, hitro nazaj in bi ga spet božal.
  2. Land Rover Defender: Ko sem razmišljal o lestvici avtomobilov, sem ugotovil 'pa saj imam same starodobnike'. Na drugem mestu se je tako znašel Land Rover Defender. Zaradi lepih platišč in splošne podobe so mi najbolj pri srcu zadnje generacije, saj avto deluje, čeprav gre za gozdarski avto, nekoliko šminkersko. Zakaj bi ga imel? O njem sem sanjal že kot mulc, z njim pa je povezana tudi ena prvih zgodb, ki se jih spomnim. Imel ga je očetov kolega in z njim smo se nekoč odpeljali na Dolenjsko. Nekaj je bilo narobe (ne spomnim se, ali je bil brez izpita ali avto ni bil registriran), a je, ko je v daljavi zagledal policiste, zapeljal na njivo ter jim pobegnil, saj niso mogli za njim. Nato smo se vozili po nekih kolovozih in dobil sem občutek, kot da je ta avtomobil vsemogočen, saj mu niti policija ne more do živega. Kljub temu je bil takrat še prava 'škatla'. Sam bi sicer imel različico 90, ker nimam nekih gozdarskih ambicij in puščavskih ali hribolazniških želja, vseeno pa gre za avtomobil, ki je očiščen primeren tudi za obisk opere. Zanesljivo bi obračal glave, pa čeprav je notri videti kot Renaultova katra, zelo bazično.
  3. Volkswagen Karmann Ghia: Tretji avtomobil je po naključju iz istega koncerna (Volkswagen), katerega avtomobile vozim trenutno, a se je življenje nekako obrnilo tako, da me ti dve črki (V in W) spremljata praktično celo življenje. To je Karmann Ghia. Gre za starodobnik, ki ga je oblikoval Italijan in čeprav ga še nikoli nisem vozil, je moj sanjski avto, s katerim bi z veseljem šel v nedeljo na kavo v staro Ljubljano ali na tržnico. Nenazadnje jih ni ravno veliko. V Sloveniji so, tako mislim, le dva ali trije registrirani. Ne gre za neko 'sportivo', temveč za izredno všečno oblikovan kupe in bi ga z veseljem zamenjal za nek vsakodneven sodoben avtomobil.
  4. Volvo XC90: Številka štiri je avtomobil, ki ga verjetno ne bom imel iz povsem bizarnega razloga. Kljub temu, da vse življenje vozim Volkswagne, že od mladih nog 'padam' na avtomobile znamke Volvo. Rekel sem si, da si bom nekega dne privoščil Volva, sedaj pa si ga ne bom, ker ga je kupila žena. Ne meni, sebi. Zelo skrivoma, saj je sanjala o nekem drugem avtomobilu in nato prek noči domov pripeljala Volva V40. Sanjam o Volvu XC90, bil pa bi zadovoljen tudi z manjšim in mlajšim bratom XC60. Oba sta mi v prejšnji generaciji celo nekoliko bolj všeč kot v zdajšnji. Morda sem res že star in me nove tehnologije toliko ne ganejo, ta dva terenca – če to sploh sta – pa povzročita to, da si vsakič, ko vidim kakega na cesti pred ali za menoj, rečem: »Nekoč si ga bom privoščil. No, sedaj ne, ko ga ima žena.« Efektivno je tako še vedno v sanjski garaži, ampak dvomim, da ga bom kdaj imel. Razlog je brezvezen, vendar nekaj pač moraš imeti kot izgovor.
  5. Volkswagen T6 California: Peti avtomobil je nekaj, kar upam, da se bo v bližnji prihodnosti preselilo v to garažo, v kateri je trenutno Bulli. Uporabljal bi ga kot avtomobil za vsak dan, ker ga, če ga vsaj nekoliko ne poznaš, ne ločiš od klasičnega kombija. Z izjemo štrleče tende sta namreč na prvi pogled povsem enaka. Mnogi zagreti lastniki avtodomov sicer pravijo, da to ni pravi avtodom, saj je premajhen, vendar mi toliko pomeni, da vse kar rabim, nosim s seboj in ga vseeno lahko vozim kot klasičen avtomobil na avtocesti ter parkiram v starem mestnem središču ali garažni hiši, da lahko spim v njem, ne da bi kdorkoli vedel, da spim notri. Hkrati mi je pomembno, da je poraba na nivoju osebnega avta, za razliko od avtodomov, ki nikamor ne gredo in porabijo nenormalno veliko goriva. Želim si tudi, ko bodo otroci še nekoliko odrasli, s Californio oditi nekam dlje za teden ali dva. Običajno namreč ne grem na najbolj obljudene konce in ne vem koliko bi ostalo od klasičnega avtodoma, ko bi ga pripeljal iz gozda. S Californio pa lahko prideš marsikam, tudi na nekatera brezpotja. Pravijo, da so lastniki Californij itak čudaki, ki dajejo relativno velike vsote denarja za (relativno) veliko avta. A to se mi je dogajalo že pred tremi ali štirimi leti, ko sem iz reke vlekel neko razbitino, namesto da bi ga v mnogo boljšem stanju in z le malo vizualnimi spremembami pripeljal iz Brazilije.
    Mislim, da imajo vsi avtomobili na seznamu neko dušo, zgodbo in zelo redkokdaj grem po bližnjici, prej zavijem na neko pot, kamor bi bilo bolje, da ne bi šel. A če ne greš, nimaš zgodbe. To je mojih pet avtomobilov. Niso športni, saj nikoli nisem bil odvisnik od bencina, hitrih motorjev in avtomobilov. Užitek mi nudi počasna vožnja in uživanje v trenutku ter okolici, ki jo vidiš. A morda se kriza srednjih let preprosto še ni začela (smeh).

Kateri avtomobil trenutno vozite?

Ni še starodobnik, niti 'youngtimer' (mladodobnik); od prvega kilometra vozim Volkswagen Sharan. Vmes sem ga že zamenjal za terenski avto in je ostal v garaži. Sprva sem ga želel prodati, a zanj nihče ni ponudil toliko, kolikor je bil vreden zame. Sem zelo slab prodajalec in tako je Sharan tri leta ostal v garaži. Posledično ima relativno malo kilometrov, 350.000, kar ni tako veliko za 18 let star avtomobil, a je vrhunski. Tako prostornega osebnega avtomobila še nisem srečal. Doma imam tri otroke – no, sedaj so to že odrasli ljudje – in takrat smo ga kupili zato, da smo se vsi lahko normalno vozili naokoli, danes pa mi služi za dostavo piva, saj notri naložiš vse živo. Enkrat sva šla s kolegom tudi na Oktoberfest, v avto sva vrgla ležalki in spalni vreči ter spala povsem brez težav. Tako Sharan, čeprav resno razmišljam o menjavi za Californio, ne bo šel od hiše. Srednji sin je sedaj mladi glasbenik, bobni pa gredo samo v velik avto. Poleg tega ne vidim smisla prodajati avtomobila, ki mu nič ne manjka, zanj pa ne bi dobil skorajda nič denarja. Ko smo ga še v času tolarjev kupili za v danes preračunanih 40.000 evrov, me je žena preklinjala, češ ali sem nor, da ne smemo dati toliko denarja za avto, vendar pa boljšega nakupa od tega Sharana v življenju še nisem naredil. Nikoli me ni pustil na cesti.

Ko ste naredili vozniški izpit, kateri je bil prvi avtomobil, ki ste ga vozili?

Katra! Renault 4. Kupljena v Trbovljah, rabljena. Ena boljših stvari je, da ti starši kupijo kolikor se da varen avto (težko rečemo, da je katra varen avto, a takrat ni bila tako slaba), ki pa ti ga ni škoda. Morda sicer ni bila najbolj varna, a tudi nihče se še ni rodil kot varen voznik. Vsi smo (bili) kot mladi neumni vozniki, ki smo mislili, da znamo več kot drugi. Katra je bila po enem enem letu povsem 'razlupana', pobuškana, se mi pa zdi, da smo jo pred prodajo dali kleparsko urediti. Videla je marsikaj, njena zgodba pa se je končala tako, da sem se v Postojni z njo zaletel župniku v zadnji del njegove Opel Omege. Omegi ni bilo nič, sam pa sem njeno rit skorajda dobil v glavo. Vseeno danes že redke katre, ki so jim cene v tem času močno zrasle, z veseljem pogledam in si mislim, da bi se z njo rad zapeljal še kak krog.

Prodajo katerega avtomobila, ki ste jih imeli doslej, najbolj obžalujete?

Ne spomnim se, vem pa, prodaje katerega sem se najbolj razveselil. To je bil Nissan Pathfinder. Prodajal sem ga pol leta. Kupil sem novega, prodal pa sem ga po treh letih po polovični ceni, razočaran zaradi visoke porabe, ker se je ves čas kvaril, ker je rjavel in je bil videti kot 30 let stara 'stoenka' ... Takrat sem šele opazil, da velike terence vozijo posebni ljudje. Najbrž sem tudi jaz v tej branži, a sem očitno potreboval nekoga posebnega, da si ga je kupil. Prodaje sem se prav razveselil, pa čeprav sem ga prodal po precej nižji ceni, kot sem pričakoval v najhujših sanjah. Samo da je šel. Sicer je lep avtomobil, a takega vozila, ki 'žre' veliko in se ves čas kvari, nočem imeti še enkrat.

Kako intenzivno spremljate avtomobilske novosti in katerih se najbolj veselite?

Zelo slabo. Odkar sem se začel ukvarjati s kombijem, bolj spremljam starodobnike in me novosti ne ganejo. Tudi elektrika me ne gane, ker (čeprav sem po srednješolski izobrazbi elektrotehnik) kljub marketingu in podpori ne želim ves čas razmišljati o dosegu, koliko sem porabil, kje bom polnil in o tem, da bi morda zvečer pozabil avto priklopiti na elektriko. Teh skrbi res ne rabim. Že telefon pogosto pozabim napolniti in imam potem ves dan težave, čeprav ga lahko napolniš s prenosno polnilno postajo. Pri avtu tega ni, hkrati pa ne verjamem zgodbam o čistosti električne energije in električnih baterij. Še vedno imam rad vonj bencina, pa četudi sem zato 'penzionist', konzervativec. A v zadnjih 150 letih so se bencinski motorji že optimizirali, električni avtomobili pa bodo morali do optimizacije porabiti še veliko kilovatov, Nikole Tesle pa tudi ni nikjer blizu, da bi tu pomagal.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri