Med vsakodnevnimi kratkimi in rutinskimi vožnjami večina voznikov le redko namenja pozornost položaju za volanom, kar pa se jim maščuje na daljših poteh. Ste tudi vi med njimi? Ste morda pomislili, da se težava skriva v napačni nastavitvi sedeža v avtomobilu? In ali ga sploh znate pravilno nastaviti?
Zadnje novo leto, ki ga je bilo pred izbruhom epidemije koronavirusa še mogoče preživeti v tujini, smo se z družbo v limuzinskem kombiju odpravili v Brno, ki je od Ljubljane oddaljeno 500 kilometrov. Takšna pot zahteva pakiranje opreme, pripravo glasbe, povezovanje pametnega telefona z informacijsko-zabavnim sistemom in seveda pravilno nastavitev sedeža. Hrbtenica mi je bila čez slabih šest ur in po nekaj postankih zelo hvaležna, saj sem iz vozila stopil povsem spočit.
Zaradi vedno večjega števila dnevnih migracij, pa tudi zaradi hobijev, s katerimi se ukvarjamo, v avtomobilih preživimo vse več časa. Po podatkih Ameriške avtomobilistične zveze (AAA) Američani na leto za volanom v povprečju preživijo 300 ur, pri čemer je ta številka pri moških višja. V večini primerov gre sicer za krajše in manj naporne vožnje, toda pri daljših poteh se z njihovo dolžino povečuje ne samo utrujenost organizma, pojavljati se lahko začnejo tudi bolečine v sklepih in vratu. Razlog za to je največkrat napačen položaj za volanom, poleg tega pa še nepravilna drža, nekakovosten sedež in nepravilna podpora ledvenega dela.
Toda težave se tu šele začnejo. Po podatkih raziskave, ki so jo leta 2014 opravili pri ameriški reviji Time, lahko dolgotrajna neprekinjena vožnja med drugim povzroči povišan krvni tlak, krvni sladkor in holesterol ter celo depresijo, pri čemer je verjetnost nastanka katere od teh težav v primeru napačnega položaja za volanom še precej večja.
Pravilno sedenje je tako s stališča zdravja še kako pomembno, saj, kot rečeno, vpliva še na precej več stvari kot zgolj na bolečine v križu. Največ lahko za preprečitev težav storimo sami, in sicer z nastavitvijo pravilnega položaja za volanom. O tem ste zagotovo vsaj nekaj slišali že na prvi uri vožnje v avtošoli ali pa na tečajih varne vožnje, vožnje na dirkališču, med prvimi urami v dirkalniku ...
Povsem na mestu je torej trditev, da gredo tukaj udobje, varnost in zdravje (bolj kot kje drugje) skupaj z roko v roki. Kako pomembna je nastavitev sedežev oziroma sedečega položaja, znajo najbolje povedati vozniki kombijev in tovornjakov, saj preživijo vsak dan dolge ure v kabinah svojih vozil. Njihov vozniški položaj je resda nekoliko drugačen kot pri voznikih osebnih vozil, toda tudi zanje veljajo enake osnove.
Številni avtomobili, še posebno tisti nekoliko cenejši in manjših dimenzij, do nedavnega niso omogočali res idealne nastavitve položaja in marsikateri manjši imajo ob neustrezni obliki sedeža še danes možnost zgolj vzdolžne nastavitve sedeža, nastavitve naklona hrbtnega dela sedeža, nastavitve vzglavnika (ta je pri nekaterih avtomobilih lahko nekoliko premajhen za evropske kupce) in pa nastavitve višine sedeža. A tudi tega ne ponujajo vsi. Kljub temu pa je bil občuten razvoj narejen tudi na tem področju in tako imajo danes nekateri manjši avtomobili že ergonomsko dovolj dovršene sedeže, da kljub relativno skromnim možnostim nastavitev tudi po daljši vožnji ne povzročajo slabega počutja.
O tem, kakšen je najidealnejši položaj za volanom avtomobila, sem se posvetoval s kiropraktikom Žigo Krumpakom, ki ima med pacienti tudi kar nekaj voznikov dostavnih vozil v mednarodnem transportu, tako da iz prakse še kako dobro ve, kakšne težave lahko povzroči napačen položaj za volanom osebnega ali dostavnega vozila.
Kot pravi Krumpak, je pravilna nastavitev položaja za volanom pomembna predvsem pri vožnji na daljše relacije, in doda, da si sedež običajno nastavimo enkrat, nato pa ga imamo, zlasti takrat, ko avtomobil vozimo samo mi, tako nastavljenega. Tudi zato je takrat, ko isti avtomobil vozita dva voznika z različnimi telesnimi proporci (na primer mož in žena), še kako dobrodošel električni pomik sedežev z možnostjo shranitve posameznih nastavitev v spomin računalnika. Tako nam ni treba iskati idealnih nastavitev vsakič, ko se kdo drug usede v naš avtomobil.
Do pravilnega položaja korak za korakom
Najpomembnejši del pri nastavitvi pravilnega položaja sedeža, pravi Krumpak, je pravilna nastavitev naslonjala sedeža. Ta naj bi bil praviloma v čim pokončnejšem položaju, s tem da mora podpirati čim večji del hrbtenice. Prav zato je še kako dobrodošla možnost nastavitve izbočenosti sedeža v ledvenem predelu, česar pa večina mestnih avtomobilov še danes nima (kar je seveda razumljivo, glede na to, da gre za vozila, ki so večinoma namenjena mestni vožnji).
S tem pa nastavljanje naslona sedeža še ni končano. Treba je namreč nastaviti tudi vzglavnik, ki mora biti dvignjen dovolj visoko in po potrebi (če je to mogoče) nagnjen naprej toliko, da se ga voznik pri vzravnanem položaju dotika z zadnjim delom glave, hkrati pa se zaradi tega ne počuti neudobno.
In kako naj voznik ve, da so naklon sedeža, opora v ledvenem delu in vzglavnik pravilno nastavljeni? Preprosto. Sedemo v vozilo, zadnjico potisnemo povsem proti stičišču sedalnega dela in naslona, med katerima naj bi bil kot približno 90 stopinj (pri tem se je mogoče lahko opreti na volan), nato pa se naslonimo nazaj v položaj za vožnjo ter oporo v ledvenem delu nastavimo v položaj, v katerem ima hrbtenica čvrsto oporo.
Če se je pri tem mogoče s hrbtom v celotni nasloniti na naslon za roko, pri tem pa med obema ne nastane luknja, je naloga opravljena. Se pa, kot opozarja Krumpak, predvsem pri avtomobilih, ki so narejeni v Aziji ali pa namenjeni tamkajšnjim trgom, pojavljajo primeri (sicer vse redkejši), da je optimalen položaj nemogoče doseči, saj so sedeži prilagojeni ljudem nekoliko nižje rasti.
Po ustrezno nastavljenem naslonu sedeža sledi nastavitev sedalnega dela. Pri tem je najpomembneje, da s sedežem voznik ni preveč oddaljen od stopalk za plin in zavoro. Kot pojasnjuje Krumpak, je oddaljenost idealna ravno takrat, ko je mogoče na stopalko za plin, ki ima praviloma nekoliko daljši hod kot stopalka zavore, pritisniti z vso silo, hkrati pa med stegnom desne noge in sedalnim delom ostane približno za eno dlan in kakšen milimeter prostora.
Preveč oddaljen sedež namreč prej ali slej povzroči, da pomanjkanje centimetrov, ki zagotavljajo zanesljiv stik s stopalko, začnete nadomeščati s prestavljanjem desne strani medenice naprej in posledično se poruši celotna (pravilna) drža. Pri tem si je sicer mogoče pomagati tudi z nastavitvijo višine ali naklona sedalnega dela – če sedež to funkcijo omogoča –, saj nižje sedenje pomeni sedenje bliže tlom, posledično pa tudi (nekoliko) bliže stopalkam.
Pomembno vlogo pri pravilnem sedenju med premagovanjem daljših razdalj ima po Krumpakovem mnenju tudi tempomat. Njegova uporaba (še toliko bolj pa uporaba radarskega tempomata) namreč omogoča vozniku, da se nekoliko bolj sprosti, sprosti okončine v spodnjem delu telesa, s tem pa zmanjša tudi obremenitev hrbtenice. Ne glede na to pa je priporočljivo, da se na vsakih 100 ali pa vsaj vsakih 200 kilometrov zaustavite na kratkem postanku in privoščite hrbtenici kratek počitek.
Drobne napake nas lahko stanejo veliko
Pravilen položaj za volanom je tako nedvomno ključnega pomena pri preprečevanju nastajanja bolečin v hrbtenici in okončinah, nič manjšega vpliva pa nima niti na to, kako varen voznik smo. Gre za naš reakcijski čas. O tem, kako sedežni položaj vpliva na vožnjo in na kaj moramo biti pri pravilni nastavitvi sedeža vozniki še pozorni, je spregovoril Danijel Granda, inštruktor varne vožnje v AMZS-jevem centru na Vranskem.
Kot poudarja Granda, je ena najpogostejših napak, ki jih delajo vozniki pri pravilni nastavitvi sedeža, preveč položno nastavljen naslon sedeža. Takšen položaj je namreč na prvi pogled resda udoben, a hkrati prinaša številna varnostna tveganja. Prva negativna posledica takšnega sedenja so iztegnjene roke, zaradi česar vozniki volan (ob položaju rok na volanskem obroču v vzorcu 15 minut do treh) le stežka zasukajo za 180 stopinj (oziroma za pol kroga), ne da bi morali volan preprijemati. Pri tem Granda izpostavlja voznike relijev, ki praviloma sedijo precej bliže volanskemu obroču in hkrati v vzravnanem položaju.
Takšno sedenje jim namreč omogoča največjo preglednost, hkrati pa ob sproščenih zgornjih okončinah tudi najhitrejšo reakcijo in premikanje tok. Zgoraj navedeni položaj rok je sicer optimalen tudi zaradi položaja tipk na današnjih multifunkcijskih volanih ter stikal za upravljanje brisalcev za stekla in smernike. Hkrati vam v primeru trka zračna blazina roke potisne stran od telesa in tako prepreči možnost samopoškodovanja. Seveda pa ni nič narobe, če med vožnjo ena ali druga roka počiva v naročju ali na naslonu za roke.
In kako veste, da sta položaj rok na volanu in oddaljenost volanskega obroča od telesa pravilna? Potem ko ste sedli v vozilo in nastavili hrbtni del sedeža, roke položite na zgornji rob volana. Pri tem se mora volanski obroč dotikati zapestij, ob postavitvi rok v položaj 15 minut do treh pa morajo biti komolci pokrčeni pod pravim kotom. Na tej točki si delo lahko močno olajšate z nastavljanjem volanskega obroča po višini in globini, kar je danes vsaj deloma mogoče v vseh novejših avtomobilih.
Položno nastavljen naslon sedeža pa lahko ima v kombinaciji s preveč razrahljanim varnostnim pasom resne posledice tudi pri čelnem trku. Varnostni pas nas namreč ne zadrži dovolj hitro, zato v varnostno blazino namesto z obrazom trčimo s prsnim košem, blazina se prehitro izprazni, telo nato nenadzorovano zaniha nazaj bodisi v naslon sedeža bodisi v B-stebriček, pri čemer se precej poveča možnost nastanka hujših telesnih poškodb. Pravilno nastavljen sedež pa telo zadrži v pravilnem položaju, pri čemer se pri večini novih avtomobilov ob trčenju še nekoliko privzdigne in voznika v optimalnem položaju dodatno zaščiti, hkrati pa prepreči 'potop' potnika pod varnostni pas in zdrs v predel stopalk.
Tako kot Krumpak tudi Granda poudarja pomen pravilne oddaljenosti sedeža od stopalk in zavore. Ne le da ima voznik s stegnjenimi nogami v ključnem trenutku slabši odziv kot voznik s pokrčenimi nogami, tudi tukaj so posledice pri čelnem trku bistveno hujše, saj se sile trka – navkljub pokončnemu sedenju – ob iztegnjenih nogah na pedalu (predvsem) sklopke prenesejo na telo in povzročijo hude poškodbe kolkov.
Neprestano pritiskanje sprednjega roba sedalnega dela na noge lahko povzroči tudi mravljinčenje nog, zato je, kadar je to mogoče – običajno v športnih avtomobilih –, priporočljiva nastavitev in uporaba funkcije podaljševanja sprednjega dela sedala sedeža, s čimer se dobro podpre stgna.
Ne glede na to, kakšen avtomobil vozite in kakšne so vaše telesne karakteristike, si boste – če tega še niste storili – s pomočjo zgornjih nasvetov bistveno laže nastavili sedež tako, da bo vožnja varna in tudi udobna. Z malo razuma in ob upoštevanju lastnosti vašega avtomobila boste oboje dosegli brez večjih težav.
Enako velja tudi za sopotnike
Zgornja priporočila veljajo predvsem za voznike, toda priporočljivo je, da jih vsaj deloma upoštevajo tudi sopotniki. Že res, da so ti lahko nekoliko bolj sproščeni in lahko imajo iztegnjene noge, toda pod nobenim pogojem jih ne smejo nasloniti na vrh armaturne plošče, saj so poškodbe, ki jih pri trku povzroči varnostni meh, trajne, če ne celo usodne. Danijel Granda poleg tega priporoča, da naj sopotniki tudi takrat, kadar med vožnjo spijo, sedeža nikakor ne dajo v ležeč položaj, saj se s tem pri čelnem trku onemogoči delovanje varnostnega pasu.
Certifikat za prave ergonomske sedeže
Tudi idealen položaj sedeža v avtomobilu ni jamstvo za to, da na daljših poteh in ob pomanjkanju postankov v telesu ne boste čutili bolečin ali pa vsaj utrujenosti. Sedeži se pač med seboj razlikujejo, eni so bolj in drugi manj kakovostni, eni so bolj in drugi manj ergonomsko oblikovani, eni so mehkejši in drugi trši ... Tako kot na vseh področjih v avtomobilizmu tudi tukaj načeloma velja, da se za več denarja dobi večja kakovost. Vendar pa to ne pomeni, da so kakovostni sedeži rezervirani izključno za dražje avtomobile. A kako ločiti kakovosten ergonomski sedež od tistega, ki je ergonomski le po proizvajalčevih besedah?
Laiki jih težko ločimo. K sreči pa se tudi s tem področjem že 25 let ukvarja nemška agencija za preprečevanje težav s hrbtom, AGR. Ta organizacija namreč podeljuje certifikate vsem sedežem, ki izpolnjujejo minimalne kriterije:
- imajo črvst naslon sedežev,
- imajo zadovoljive dimenzije (so dovolj široki, imajo dovolj dolg sedalni del in dovolj visok naslon),
- omogočajo nastavitev višine sedeža,
- omogočajo nastavitev naklona sedeža,
- omogočajo nastavitev dolžine sedalnega dela,
- omogočajo nastavitev globine sedalnega dela,
- omogočajo optimalno nastavitev vzglavnika,
- imajo štirismerno nastavitev v ledvenem predelu,
- stikala ali vzvodi za nastavitve morajo biti enostavno dosegljivi tudi med vožnjo.
Poleg zgornjih kriterijev pri AGR-ju upoštevajo tudi naslednje možnosti (ki pa niso obvezne za pridobitev certifikata): gretja in hlajenja sedežev, dodatnega prilagajanja vzglavnika (na primer v horizontalni smeri), ojačitve in napihovanja stranic sedežev, masažno funkcijo ...
Da takšni sedeži niso rezervirani le za premijske avtomobile, dokazuje seznam proizvajalcev avtomobilskih sedežev, na katerega so se z enim ali več vozili poleg Daimlerja in znamke DS uvrstili tudi znamke Volkswagen, Hyundai, Škoda, Ford, Opel, Citroën, Peugeot ter Recaro, ki je specializirana za proizvodnjo avtomobilskih sedežev in na trgu ponuja tudi ergonomsko dovršene sedeže za naknadno vgradnjo v rabljene avtomobile.
Kvaliteten sedež naj bo prioriteta!
Seznami dodatne opreme ob nakupu novega avtomobila postajajo iz dneva v dan daljši, zajemajo pa različne sisteme za večjo varnost, razvedrilo in tudi udobje. In voznik, ki se bo v avtomobilu dobro počutil, bo najverjetneje tudi varnejši. Torej, ko se boste odločali za nakup novega avtomobila, denar namesto za poseben barvni odtenek, ki neredko preveč stane, raje namenite za sisteme, kot so ogrevani/hlajeni sedeži z električnim pomikom, dodatno in čim bolj čvrsto peno ali pa funkcijo masaže. S tem ne boste samo varnejši, ampak vam bo tudi udobneje.