Slovenec, ki v svoji garaži skriva vrsto starodobnikov, med drugim tudi te avtomobilske ikone nekdanje Jugoslavije

Od Mercedesov, ameriških klasikov do legendarnih Zastavinih Fičkov. Prav o slednjih je tekla beseda, saj je Dean tudi pomemben člen Fičo kluba Slovenija, ki dandanes združuje več kot 300 članov.

Dean, na kakšen način ste se sami zaljubili v Fičke? Kdaj ste ugledali prvega?

V resnici gre za precej družinsko zadevo kot pri večini nas, navdušencev. Ko sem bil mulec so se starši in stari starši vozili v teh »kantah«.

Ljudje pa z leti vse bolj nostalgično pogledujemo proti dobrim starim časom. Kot da novih dobrih časov ni. (smeh)

In ko tako gledaš nazaj, kupiš tisto, kar ti je bilo v otroštvu tako zelo ljubo.

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Kateri je bil vaš prvi?

Uf, prvega sem si omislil dokaj pozno, leta 2008. Sem eden tistih, ki ne kupijo takoj, ko začutijo željo, ampak rad počakam na dobro priložnost. Veliko Fičkov je slabo »sklamfanih« skupaj, zato ni enostavno najti dobrega primerka. Čakal sem leta in leta in dočakal pravega.

To ni moj edini starodobnik. Imam jih kar nekaj, pa tudi delavnico, v kateri jih pridno obnavljam. Večkrat sem za svoje izdelke prejel priznanja na raznih mednarodnih izložbah starodobnikov, kar zelo pripomore pri prodaji.

»Sklamfani« na kakšen način? Kakšna je razlika med Fičkoti na trgu?

Fičo je avtomobil s tako majhno vrednostjo, da se ga ne splača kaj dosti obnavljati. Kakršnokoli obnavljanje je realno izguba časa in denarja, če gledaš z vidika naložbe. Zato se mi je zdelo bolj smiselno, da počakam na dobro ohranjenega.

In zakaj je večina v precej povprečnem stanju?

To je avtomobil, ki praktično ni vreden nič. Morda kakih 5 ali 10 tisočakov. Če pa nekomu zaupaš še obnovo, v trenutku lahko presežeš vrednost samega avtomobila. Zato je večina v zelo povprečnem stanju, kar pa pravih ljubiteljev seveda ne moti! Razen tistih, ki jih za svoje užitke obnovijo res pravi mojstri in ostali talentirani in pridni ljubitelji.

Ravno zdaj na primer obnavljam BMW Isetto. Za primerjavo: majhen avtomobilček, skoraj pol manjši od Fička, pa sem vanj vložil že debelo več kot 1000 ur dela. Račun, ki ga bom izstavil lastniku, bo krepko čez 40 tisočakov.

Ker pa sem res strasten ljubitelj, sem se vseeno lotil obnove dveh svojih. V obeh primerih je strošek obnove večkratno presegel vrednost samega avtomobila. Če hočeš stvari dobro urediti, to pač stane. Ker pa ljudje večinoma gledajo precej racionalno na vse skupaj, se naložba nikakor ne splača.

Posledično je le redko kdo tako nor, da bi vložil kup denarja in dela v nekaj, kar ni vredno skoraj nič. (Smeh)

Koliko Fičkov ste doslej imeli v svoji lasti?

V svoji zbirki imam 4 registrirane. Vsi so vozni. V takem stanju, da padeš na rit. (smeh)

Pred časom je minilo 37 let odkar so izdelali zadnjega Fička. Simbol česa je ta za vas?

Simbol brezbrižnega odraščanja in brezbrižnega socialističnega življenja.

Katera je po vašem mnenju njegova šibka plat?

Kar precej jih je. (smeh) Jaz vse svoje Fičke dodatno malce dodelam, da so tudi prijetni za vožnjo. Z njimi namreč prevozim več tisoč kilometrov vsako leto.

Najslabša točka? Verjetno to, da rad zakuha.

Kolikokrat vas je že pustil na cedilu?

Na srečo nikoli, a poznam precej takšnih zgodb.

Kakšne so trenutno vrednosti Fičkov? V kakšnem rangu se gibljejo?

Med 5 in 10 tisoč evri lahko najdete soliden avtomobil. Že za nekaj sto bi ga lahko dobili, vendar v precej slabem stanju.

Pri Fičkih je, kar se vrednosti tiče, težava to, da jih je bilo narejenih res veliko. Skupaj z italijanskimi in španskimi kar nekaj milijonov. Je pa posebnost Fičota v tem, da so ga delali v kar 10 državah. V vseh je bil solidno priljubljen, nekje tudi legendaren, le v Italiji ne. Tam je bil ves čas v senci Fiata 500.

Je pa res, da njegove različice dosegajo tudi dosti večjo ceno kot le nekaj tisočakov. Originalne predelave Abarth zlahka dosežejo ceno okrog 100 tisoč evrov, original kabrioleti tudi po 200.000 evrov, dobra Multipla vas bo trenutno stala približno 50 tisočakov.

V Jugi jih je bilo narejenih le kakih 20, eno je imel tudi sloviti Lojze Slak. 

Se vam zdi, da njegova vrednost raste?

Menim, da precej stagnira. No, morda malenkostno raste. Neprimerljivo manj, kot nekaterim drugim starodobnikom. Fičo ni naložba.

Morda le v primeru, da ga najdeš po ugodni ceni, nič ne prenoviš, samo detajliraš in preprodaš.

Kaj bi svetovali vsem, ki bi si v prihodnosti radi omislili svojega?

Moj nasvet je, da ne glede na to, koliko se blešči in sveti, gledajo predvsem na to, kako originalen je. Naj jih ne zmoti kakšna pikica rje, tudi če je malo popraskan, ni panike.

Če je na novo pobarvan, v večini primerov samo hitro stran. Ker skoraj nihče ne bo plačal lepega kupčka denarja za profesionalno obnovo avtomobila, ki na tržišču nima ekvivalentne vrednosti.

Na takih se zatorej že kaj hitro pokažejo nedoslednosti v obnovi. V nekaj letih od stanja, ko se najprej vse sveti, do razcvetene, ničvredne konzerve.

Kako je z rezervnimi deli?

Teh je veliko, sploh v Italiji. Nekaj jih najdeš tudi v Srbiji.

Ste administrator FB strani Fičo klub Slovenija. Koga vse le ta združuje? Kdaj je bil ustanovljen?

Fičo klub obstaja že vrsto let, predsednik in ustanovitelj kluba je Zvone Dolenc, ki ima v lasti kakih 7 ali 8 Fičkov. Svoj čas je delal v avtošoli in od tod tudi izvira njegova velika ljubezen do Fičkov.

Trenutno ima klub več kot 300 članov, lastništvo Fička seveda ni pogoj za pridružitev. 

Kot najbolj strastnega navdušenca kluba pa bi vsekakor omenil Janeza Vučkiča, ki ima daleč največjo zbirko v YU vsega možnega povezanega s Fički.

Prirejate kakšna druženja?

Večkrat se dobimo na lokalnih zborih, za katere se malo pofočkamo na Facebooku. Večje zbore prirejamo na vsaki dve ali tri leta.

Nazadnje smo ga priredili na Vranskem, ko smo postavljali tudi Guinessov svetovni rekord po številu Fičkov. Bilo nas je nekaj čez 300.

Se sicer povezujete tudi s klubi i Hrvaške, Italije itd.?

Nekajkrat letno, včasih se udeležimo tudi njihovih zborov.

Kakšen je odnos do Fičkotov na območju nekdanje Jugoslavije?

Zelo lep! Bolj, kot se voziš proti jugu, bolj navezani so nanje. Bosna, Srbija, Makedonija … neštetokrat sem se že vozil po tamkajšnjih cestah. Ljudje te ustavljajo, ti mahajo.

Na vsakih nekaj metrov ti ponujajo jedačo in pijačo. Nostalgija je zelo prisotna, hitro se najde kdo, ki ti začne pripovedovati svoje spomine na to ikono, ki je bila res močno zastopana v vsakodnevnem življenju Jugoslovanov. 

Kakšen je njegov status izven meja nekdanje skupne države?

Fička tudi v Italiji povezujejo z motorizacijo celotne države, predvsem z ekonomskim bumom 50. letih. V Španiji ima isti status kot v Jugi, saj je bil to avtomobil, ki je večini prebivalstva omogočil dostop do avta.

Bil je prvi dostopen avtomobil za širšo javnost. Nič drugače ni v Argentini in drugod po Južni Ameriki.

Fičkoti niso edini starodobniki v vaši garaži. Kaj vse se še skriva v njej?

Kar nekaj jih je, predvsem ameriška vozila, pa tudi nekaj evropskih.

Od Corvette z letnico 1967 do Forda Mustanga letnik 1964.

Tam je tudi Chrysler iz leta 1977, pa Citroën z letnico 1936, ki mi je prirastel k srcu po ogledu serije Povratek odpisanih. Tu sta še dva Mercedesa, W124 AMG z letnico 1994, ki bo kmalu postal »oldtimer« in 190SL iz leta 1960.

Imam še Cadillaca Sedan Deville, prav posebej pri srcu pa mi je tudi BMW Isetta z letnico 1961. Vsi avtomobili v zbirki so vozni in blago rečeno v precej solidnem stanju.

Ker je strošek registracije starodobnikov skoraj 90 % cenejši v primerjavi z običajnimi avtomobili, jih letno registriram kakih 5.

In katerega od njih ljudje najhitreje opazijo na cesti?

Iskreno, Fička Multiplo. Brez heca. (smeh)

Od kod vse ste jih uvozili?

Po večini sem vse uvozil iz tujine, v Sloveniji sem našel le kako Zastavo. Največ iz Amerike, nekaj iz Velike Britanije, Nemčije, Francije, Japonske. Uvozil sem jih že kakih 50, nekatere zase, večino za kolege.

Preberite si še: Spoznajte slovensko zdravnico, ki se ob dirkah prelevi v sovoznico relija

Kakšna je rdeča nit zbirke?

V resnici jih izbiram povsem ljubiteljsko. Nekomu so všeč kovanci, drugemu knjige, meni pa avtomobili. Predvsem se odločim na podlagi nekih nostalgičnih vzgibov.

Ameriški so mi bili všeč, ker sem v obdobju odraščanja oboževal ameriško popularno kulturo, v videospotih in filmih pa so nastopali ti avti. Ko sem prvič odpotoval v Ameriko, sem si takoj privoščil Cadillaca z velikimi repi. (Smeh)