10 v vrsto: Športne limuzine zlate dobe - pionirji samosvojega segmenta

18. 7. 2021 | Jure Šujica
Deli

Med letoma 1985 in 1995 so svetu športnih avtomobilov v veliki meri štrene mešale limuzine, tako v višjem, kot tudi nižjem cenovnem razredu. Tu je lestvica desetih najbolj vplivnih.

Športne limuzine so v avtomobilskem času – vsaj pred nekaj leti je še bilo tako – približno tako priljubljene kot športni kupeji. Prve športne limuzine so se uradno pojavile že pred 90 leti, v ta segment pa so v 30. letih prejšnjega stoletja po mnenju številnih kot prva umestili Roverja 14 in 16. V prihodnjih desetletjih so se nato v ta segment z modelom Mark II umešali pri Jaguarju, zadnja leta pa je v največji domeni znamk Audi, BMW in Mercedes-Benz ter njihovih športnih divizij.

Vsekakor pa bi kot zlato dobo športnih limuzin lahko upoštevali obdobje med letoma 1985 in 1995, ko so se v ta segment podale tudi nekatere bolj običajne znamke in si ga do neke mere celo podredile. K temu so vsaj do neke mere pripomogla tudi različna tekmovanja turnih avtomobilov (DTM v Nemčiji in BTCC v Veliki Britaniji, ki sta takrat doživljali razcvet) ter reli, kamor so se vmešavali najrazličnejši proizvajalci.

Lotus Omega/Carlton

Verjetno ena najbolj znanih športnih limuzin tistega časa je Lotus Omega. Štiri leta po tem, ko so pri Oplu predstavili svojo limuzino višjega srednjega razreda so pri britanskem specialistu za športne avtomobile Lotusu in se lotili izdelave najzmogljivejše limuzine tistega časa. Pod nekoliko razširjeno in s krilci 'obdarjeno' karoserijo se je namreč skrival čistokrvni športnik z najvišjo hitrostjo 285 kilometrov na uro.

Pri Lotusu so namreč vzeli serijski trilitrski šestvaljnik, ga povečali za 0,6 litra in ob pomoči dveh turbo puhal iz njega iztisnili kar 377 'konjev' ali 277 kilovatov moči. Avtomobil je bil tako zmogljiv, da so različne britanske organizacije tedaj zahtevale prepoved prodaje, saj je bilo po njihovem mnenju nezaslišano, da ima družinski avtomobil takšne zmogljivosti.

O zmogljivostih avtomobila pa priča tudi zgodba o britanskem primerku z registrsko oznako 40RA. Avtomobil je namreč 26. novembra 1993 izginil izpred lastnikove hiše, nato pa so ga večkrat zasledili med ropanjem različnih trgovin in trafik. Policisti pa roparjev nikoli niso uspeli ujeti, niti s helikopterjem, pa tudi ne tedaj, ko so oropali trgovino, ki je bila od policijske postaje oddaljena le 20 metrov! Usoda legendarnega avtomobila tako še danes ostaja neznana.

Mercedes-Benz 500E

Za naslednjo zanimivo povezavo pa so leta 1989 poskrbeli v Stuttgartu. Skoraj sosedski znamki Porsche in Mercedes-Benz sta namreč tega leta pričeli z razvojem ene najbolj diskretnih limuzin tistega časa: Mercedes-Benz 500E. Pod na videz tovarniško karoserijo se namreč skriva petlitrski osemvaljnik iz modela SL, ki lahko proizvede 326 'konjev' ali 240 kilovatov moči, najvišja hitrost pa znaša 260 kilometrov na uro. Ob tem lahko 500E prvih 100 kilometrov na uro doseže v vsega 6,1 sekundah.

Sodelovanje obeh znamk na omenjenem projektu pa je bilo izjemno tesno. Porsche je namreč poskrbel ne le za ojačitve šasije, pač pa tudi za proizvodnjo. 500E je bil namreč preširok za Mercedesovo proizvodno linijo, zaradi česar so pri Porscheju, kjer tedaj niso imeli prav veliko dela, poskrbeli tudi za proizvodnjo. Ta je sicer potekala med letoma 1991 in 1994, zanj pa je bilo že na začetku potrebno odšteti kar 134.520 nemških mark!

BMW E28  M5

BMW-jev športni oddelek M danes velja za sinonim za športne limuzine in na splošno športne avtomobile nemške znamke. A če izvzamemo silno redek model M1 ter M535i, potem se je njegova pot zares začela s predstavitvijo prve generacije modela M5 predstavljene februarja 1985 in izdelane na osnovi Serije 5 generacije E28.

Po nekaj poskusih izdelave 'blagih' športnih limuzin so pri BMW-ju zavihali rokave in v 4,6 metrov dolgo limuzino namestili 3,5-litrski motor z 286 'konji' ali 210 kilovati moči. Številke, ki danes morda ne povedo več prav veliko, a treba je omeniti, da so bili to časi, ko večina avtomobilov na cestah ni presegla niti 100 'konjev' moči, najvišja hitrost pa se je gibala le okrog 160 kilometrov na uro, ali celo manj.

Alfa Romeo 155 Q4

Alfa Romeo Giulia Quadrifoglio danes, čeprav pogost prezrta, danes velja za eno najbloj zmogljivih športnih limuzin, brez dvoma pa del svoje DNK in prepoznavnosti dolguje modelu 155. Ta je namreč nagajanju konkurentov, predvsem nemškega porekla dominirala prvenstvom turnih avtomobilov, zanemarjala pa ni niti kupcev svojih osebnih avtomobilov in tako na klinasto oblikovano limuzino namestila prepoznavno štiriperesno deteljico.

Čeprav športna limuzina še zdaleč ni bila tako zmogljiva, kot prej omenjeni avtomobili, pa z njo ni bilo šale. Alfa je bila namreč tedaj že del Fiatove druščine in tako je bil model 155 deležen pogonskega sklopa legendarne Lancie Delte HF Integrale – vključno z dvolitrskim prisilno polnjenim štirivaljnikom ter stalnim štirikolesnim pogonom. Dandanes gre za enega bolj zanimivih klasikov, saj je bilo izdelanih manj kot 3.000 vozil, številni pa so zaradi Alfinih pregovornih težav z elektroniko in ostalih komponent že davno romala v večna dirkališča.

Lancia Thema 8.32 by Ferrari

Volk v ovčji preobleki je vzdevek, ki bi ga brez težav namenili Lancii Themi. Gre za enega izmed štirih avtomobilov, ki so jih skupaj zasnovali Alfa Romeo, Fiat, Lancia in Saab. In čeprav so bile njene zmogljivosti že v vseh standardnih izvedba povsem solidne so se leta 1986 vodilni možje Ferrarija in Lancie po 30 letih od uspehov v formuli 1, ki so jih dosegli z dirkalnikom Lancia-Ferrai D 50 odločili znova obuditi sodelovanje.

Projekt, ki so se ga lotili je mejil na norost. Pod motorni pokrov Lancie so namreč namestili trilitrski osemvaljnik z 32 valji (od tod tudi ime), ki so ga vzeli naravnost iz Ferrarija 308. No motor je vseeno dobil nekaj prilagoditev, med drugim tudi novo ročično gred, pri kateri so kolena namesto pod 180 'zamaknjena' pod kotom 90 stopinj, kar je pomenilo nekoliko bolj mirno vožnjo in pa malenkost manjšo motorno moč, ki pa še vedno znaša precej solidnih 215 'konjev' ali 158 kilovatov. Svoje seveda doda tudi aktivno zadnje krilce, ki se lahko povsem skrije v pokrov prtljažnika.

Volvo 850 T-5R

Čeprav Volvo ne velja za znamko, ki bi v zgodovini motošporta pustila velik pečat, pa je nekaj sledi vseeno uspela pustiti z modelom 850. Po zaslugi izjemnih inženirjev ekipe Tom Walkinshaw Racing je namreč v kombijevski (kasneje pa tudi limuzinski) izvedbi služil za nastanek izredno uspešnega dirkalnika v seriji BTCC ter še nekaterih drugih serijah. In avtomobili, ki služijo kot osnova zmagovitim dirkalnikom hitro postanejo zanimivi tudi za splošno populacijo.

Volvo je tako leta 1995 na trg poslal omejeno serijo 850 z oznako T-5R. Obstoječemu 2,3-litrskemu petvaljniku so namreč nekoliko predelali motorno elektroniko, zaradi česar je po zaslugi večjega tlaka turbine proizvedel kar 250 'konjev' ali 180 kilovatov moči! Vsekakor nenavadna poteza za pregovorno konzervativno znamko, pri čemer pa je še bolj zanimiv podatek, da je bila najvišja hitrost avtomobila obliki (ki ni ravno pojem aerodinamike) navkljub elektronsko omejena na 245 kilometrov na uro.

Mitsubishi Lancer Evolution I

80. in 90. leta prejšnjega stoletja je bil čas, ko so se na področju motošporta začele prebujati tudi japonske znamke. Glavno zaslugo za to imata Subaru Impreza WRX in pa Mitsubishi Lancer Evolution I. Oba sta namreč v letih po svojem prihodu v svet svetovnega relija krojila njegov vrh, pri čemer pa je bil Mitsubishi celo še nekoliko bolj zmogljiv. Dvolitrski pogonski sklop iz modela Galant je namreč zagotavljal kar 247 'konjev' ali 182 kilovatov oči moči ob teži vsega 1.238 kilogramov.

Za osnovo športne limuzine je sicer služila že peta generacija modela Lancer, ki pa je šele sedaj dobila tudi pravi karakter in prepoznavnost. Lancer Evolution je bil sicer, kot je to že dobro desetletje velevala tradicija v reliju, opremljen s štirikolesnim pogonom, po vrhu vsega pa je imel tudi z delno zaporo diferenciala, pri čemer je šlo za diferencial, ki je za svoje delovanje uporabljal visoko viskozne tekočine, največkrat mineralna olja, narejena na osnovi silikona.

Subaru Impreza WRX STi

Že omenjena Impreza je na drugi strani v reliju nadomestila Subaru Legacy-ja, zaradi kompaktnih mer pa je imela že v osnovi nekoliko boljše možnosti za uspeh. Svoje je nato dodal tudi Colin McRae, ki je z njo osvojil tudi enega izmed naslovov svetovnega prvaka v reliju. Impreza je posledično pripomogla k še večji priljubljenosti linearnega štirikolesnega pogona, zaščitnega znaka Subaruja še danes, dolga leta po tem, ko so zapustili Svetovno prvenstvo v reliju. A vonj po zmagah še vedno ostaja, za kar skrbi model WRX STi, ki pa je naprodaj le v ZDA.

Ford Sierra Saphire RS Cosworth 4x4

Ko je govora o reliju in športnih limuzinah pa bi bil seveda greh izpustiti enega izmed najbolj legendarnih dirkalnikov znamke Ford. Ameriška avtomobilska znamka velja sicer na tem področju za eno izmed najbolj izkušenih, tudi po zaslugi Escorta in Cortine (ki so jo tako kot Omego predelali pri Lotusu), poleg omenjenih pa je v motošportu vsaj tako velik vtis pustila tudi Sierra.

Sierra je za Ford pomenila velik korak naprej, saj je po modelu RS200 pomenila nadaljevanje sodelovanja s podjetjem Cosworth in hkrati izdelavo prvega športnega avtomobila, ki bo na voljo tudi širšim množicam. Hkrati gre za enega izmed redkih avtomobilov, ki je blestel tako v reliju, kakor tudi na cestnih dirkah (prvenstva BTCC) ter s tem nedvomno Fordu pomagal ustvariti podobo proizvajalca športnih avtomobilov za širše množice.

Audi S4

Medtem, ko sta bila BMW in Mercedes-Benz po letu 1990 že uveljavljena igralca na področju športnih limuzin, pa se je leta 1991 v igro vmešal še Audi. Proizvajalec iz Inglostadta, ki je poskrbel za popularizacijo štirikolesnega pogona v reliju je tedaj veliko pozornosti posvečal cestnim dirkam v Evropi in ZDA, po dirkalniku, narejenem na osnovi modela Audi 100 pa je nato na enaki platformi izdelal prvo športno limuzino, poimenovano S4.

Pod motorni pokrov so tako namestili 2,2-litrski petvaljnik, ki je v osnovi enak tistemu iz modelov S2 in precej močnejši RS2, le da je v primerjavi z obema modeloma še najmanj zmogljiv. 230 'konjev' oziroma 169 kilovatov je namreč zadostovalo za najvišjo hitrost 244 kilometrov na uro (RS2 262 kilometrov na uro; S2 246 kilometrov na uro) ter pospešek do 100 kilometrov na uro v 6,8 sekundah (RS2 4,8 sekunde; S2 5,8 sekunde). Ne glede na to pa si zasluži prepoznavnost že zaradi tega, ker je postal avtomobil, ki je pomagal Audiju stopiti v segment športnih limuzin.

Častna omemba: Mercedes-Benz 190 2.5 16 Cosworth EVO II

Še pred obdobjem Mercedes-Benz 500E in razmahom športnih limuzin pa je Trikraka zvezda predstavila celo nekoliko bolj prepoznavno, predvsem pa v zadnji evoluciji bolj skrajno limuzino. Govora je seveda o Mercedes-Benzu 190 2.3-16V, ki so ga razvili za potrebe nastopanja in homologacije v seriji DTM. Za predelavo že znanega motorja so poskrbeli pri Cosworthu, avtomobil pa je bil dežen tudi karoserijskih sprememb.

Cosswrth je nato skozi leta dobil še veliko izpeljank, vrhunec pa je predstavljala izvedba EVO II. Slednji so prostornino motorja povečali na poltretji liter, zaradi česar je motorna moč narasla na 235 'konjev' ali 173 kilovatov, najvišja hitrost pa je znašala 250 kilometrov na uro. Zanimanje za zadnjo izvedbo je bilo tolikšno, da so pri Mercedesu vse primerke – na voljo sta bila 502 avtomobila – prodali še pred uradno predstavitvijo.

Novo na Metroplay: "Ne obstaja tema, o kateri se ne bi smeli šaliti!" - Lado Bizovičar | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem