Popotnika sta sicer tovrstnih izzivov že vajena, pred leti sta se tako kar sredi zime odpravila na srečanje v Nemčijo.
Nordkapp, najsevernejša točka Evrope, je tudi med Slovenci, tistimi, ki so nekoliko bolj avanturističnega duha, precej priljubljena destinacija, še posebno v poletnem času. A več tisoč kilometrov dolga pot je že z avtomobilom ali avtodomom kar naporna. Nekaj povsem drugega pa je izziv, ki sta se ga lotila Silvo Mlinarič in Borut Šega, zanesenjaka iz Štajerske, ki sta se v začetku tega meseca na približno 8.000 kilometrov – kolikor naj bi jih sprva naredila v eno smer – dolgo pot odpravila kar s parom legendarnih slovenskih mopedov znamke Tomos.
12 dni sta fanta potrebovala za dosego cilja, sedaj pa sta tudi že na poti nazaj. A priprave na avanturo so trajale precej dlje. Ideja za podvig je v glavi ljubitelja starodobnikov Silva Mlinariča nastala že pred dvema letoma. Omenjeni podvig je takrat 38-letnik želel opraviti za svoj 40. rojstni dan. Sprva je mislil, da se bo na pot odpravil sam, a bolj ko je idejo razkrival prijateljem, več je bilo interesentov in 'interesentov'. Slednjih jasno več kot drugih.
»Ideja in želja je tlela v meni. In ko sem ta osnutek pripovedoval okrog, je prijatelj Borut dejal, da me samega ne bo pustil in da gre z menoj. Seveda je bilo še peščica brihtnih, ki bi šli zraven. Vendar si takrat nobeden ni mislil, da pa midva vseeno resno misliva. Ko so to spoznali, jih ni bilo več,« se spominja Mlinarič.
Na pot sta se podala z dvema, danes precej redkima mopedoma na naših cestah, Tomosovima M14, letnik 1982 in 1986, ki sta si jih pred tem lastila že kar lep čas. Silvov je bil od časa nastanka pred osmimi leti tudi že obnovljen, Šegov pa še ne. Oba agregata sta bila zato pred dolgo potjo, za katero Mlinarič pravi, da je obvezna za vsakega pravega motorista vsaj enkrat v življenju, deležna temeljitega servisa in osvežitve. »Na tako dolgo pot ne moreš z glavo skozi zid.«
Glede na to, da sta izbrana dvokolesnika majhna in relativno šibka, kar se tiče motorne moči, je bilo prtljago potrebno pripraviti skrajno premišljeno. Oblačil je bilo tako bolj malo, pa še to večina zaradi precej nižjih temperatur, ki se na skrajnem severu tudi v tem letnem času spustijo pod ledišče. Velik del 'prostorskih kapacitet' so zasegli rezervni deli in olje za dvotaktna agregata; 13 litrov naj bi ga porabil vsak izmed njiju. »Udobje je tabu tema. Hehehe... Vse je v glavi.«
Kljub servisu pred odhodom na pot pa so oba avanturista na poti spremljale številne težave, tako mehanične kakor birokratske. »Težav je milijon. Največ pa z mopedom, saj ni bil predviden za tako dolge vožnje na en mah. Zob časa in kilometrov že kaže zobe. Zato se okvare že pojavljajo. Potem je pa še tu fizična kondicija, zaradi prisiljene drže oz. sedenja na tako majhnem prostoru,« se spominja Mlinarič med povratkom nazaj v domovino. Ob tem dodaja, da bi ob vseh dogodivščinah težko kakšno izpostavil.
Fanta sedaj že ugotavljata, da bo kilometrov po koncu avanture precej več kot 8.000, kolikor sta sprva predvidevala. Do prihoda v Švedsko mesto Byske, od koder sta se nam javila sta jih tako naredila že 5.300, številka pa naj bi se na koncu povzpela nekje na 9.000, saj se na poti nazaj nameravata voziti po lokalnih in regionalnih cestah, ter tako iz prve roke spoznavati lokalno kulturo in običaje. »Na tak način dobimo pravo sliko neke dežele. In ne takšne, kot bi jo obiskali z neko agencijo, ki ti prikaže vse v superlativih.«
O prihodnjih podvigih je Mlinarič zaenkrat skrivnosten, verjamemo pa, da jih ne bo manjkalo. V preteklih letih sta se namreč s Šego odpravila na največje zimsko srečanje mopedistov v Nemčiji, kot člana Kluba ljubiteljev starih vozil Moped pa vsako leto naredita nekaj tisoč kilometrov po bližnji in daljni okolici. Eden izmed takih izletov se je zgodil tudi pred štirimi leti, ko so se člani kluba odpravili po državah bivše Jugoslavije.
Borut in Silvo, srečno na poti domov.