Arktična vozila so nekakšni hibridi med tovornjakom, delovnim strojem in mobilno bazo, pogosto jih uporabljajo tudi za vojaške namene.
Pri avtomobilih se običajno govori o videzu, varčnih in zmogljivih motorjih in sodobnih asistenčnih sistemih. A to nima nobenega pomena v svetu, kjer temperature padejo globoko pod –40 °C, kjer ni cest in kjer že sam zagon motorja predstavlja izziv. Tam nastopijo arktična vozila – stroji, ki bolj kot avtomobilom pripadajo kategoriji ekstremne mehanizacije.
Arktična vozila so nekakšni hibridi med tovornjakom, delovnim strojem in mobilno bazo. Njihova naloga ni udobno potovanje, temveč transport ljudi in opreme v razmerah, kjer bi še tako robusten in zmogljiv štirikolesni terenec odpovedal v nekaj minutah.
Tipični uporabniki arktičnih vozil so tisti, ki imajo kaj opravit v tem vremensko in tudi sicer surovem okolju, torej naftna in plinska industrija, oskrbovalne in reševalne službe, ter znanstvene odprave. Poleg civilnih izvedb so arktične »pošasti« zelo pogosto namenjene vojski.
Vozila za katera tako rekoč ni ovir uporabljajo predvsem države, ki so blizu severnega pola ali pa imajo tam strateške interese, torej so v ožjem »izboru« Švedska, Norveška, Rusija, Združene države Amerike, Kanada in še nekatere druge, pri čemer imajo tudi lasten razvoj in proizvodnjo tovrstnih vozil.
Ruski pristop: številke, ki povedo vse
Ruska vozila so sinonim za ekstremno robustnost in to potrjujejo že številčni podatki Njihov najbolj znano arktično vozilo je Vityaz DT-30, ki ima svoje predhodnike že v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vojska Sovjetska zveza je že desetletje prej izrazila potrebo po vozilu za transport več kot 5 ton težkih bremen in za delovanje v ekstremnih razmerah.
Vityaz DT-30 ima nosilnost do 30 ton, polna teža vozila pa je skoraj še enkrat tolikšna. Pogonu je namenjen12-valjni dizelski motor, ki razvije 522 kilovatov (710 KM). Prenos moči je hidromehanski, menjalnik ima štiri prestave. Najvišja hitrost (ki je tu še najmanj pomembna) je okoli 37 kilometrov na uro, v vodi pa se arktična pošast giblje s hitrostjo 4 do 5 kilometrov na uro.
Ob porabi približno 3,5 litra goriva na kilometer ruski kolos lahko prevozi do 500 kilometrov. Dvodelno vozilo, ki v dolžino meri 16 metrov, ima torzijsko vzmetenje in široke gosenice s katerimi ustvarja razmeroma nizek pritisk na podlago. Vityaz DT-30 je sposoben premagovati do poldrugi meter visoke vertikalne ovire in do štiri metre globoke jarke, operativna sposobnost je v temperaturnem območju od -50 do +40 stopinj Celzija
Kot sodobnejšo alternativo težkemu priletnemu Vityazu DT-30, imajo Rusi na voljo Rostecov TM-140. Gre za 11 ton težko gmoto z gosenicami, ki lahko prepelje do 4 tone tovora oziroma do 12 oseb. Poganja ga dizelski šestvaljnik s 184 kilovati (250 KM), katerega moč se prenaša s hidromehanskim menjalnikom, s šestimi prestavami in dvema za vzvratno vožnjo.
TM-140 doseže najvišjo hitrost do 45 kilometrov na uro, po vodi pa se plazi s hitrostjo 4 do 5 kilometrov na uro. Oddaljenost od tal je 45 centmetrov, kar je pomembno za premagovanje najtežjih ovir, med drugim zmore plezati tudi po 30 stopinjskem vzponu. Vozilo ima modularno zasnovo, ki omogoča različne nadgradnje od tovorne latforme, do potniškega modula, delavnice, ali dvigala. Obstajajo pa tudi možnosti za dodaten oklep in posebno opremo, predvsem za vojaške namene.
Zahodni recept za boljšo učinkovitost
Zahodni proizvajalci imajo kar nekaj zelo zmogljivih arktičnih (goseničnih ali nizkotlačnih) vozil, ki so pogosto bolj tehnološko napredna kot ruski ekvivalenti, vendar tudi dražja. In medtem ko Rusi stavijo predvsem na veliko maso in ekstremne zmogljivosti, so po receptih zahodnih držav arktična vozila lažja in tudi nekoliko manjša od ruskih ter z bolj uravnoteženimi zmogljivostmi. Takšno je na primer eno najpogostejših švedskih vozil BVs10 Beowult.
Skandinavski predstavnik ima približno 8 ton nosilnosti, in velja za eno najnaprednejših arktičnih vozil. Izdeluje ga švedski BAE Systems Hägglunds, ima modularno zasnovo, dolžina znaša 8 metrov, za pogon pa skrbi Cumminsov vrstni dizelski šestvaljnik z 210 kilovati (285 KM), ki je povezan z Alisonovim 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom.
Po švedski licenci in na osnovi modela BVs10 je nastal tudi ameriški Oskosh CATV, ki ga uporablja predvsem ameriška vojska.
